Začetek novega v svetu prikazni

Ena prvih knjig, ki sem jih dobil, je bila priročnik iz matematike; ima sicer obliko knjige, ni pa knjiga, ki jo bereš, kot bereš roman, ker je priročnik. Ne spomnim se, kako je prišlo do tega, da sem jo dobil, očitno sem jo želel imeti, kupili so jo kajpak starši, bilo je v osnovni šoli, vem pa, da je zaznamovala moj odnos do vednosti; še bolj ga je v istem času zaznamovala revija Vseved – shranjene imam čisto vse številke, ki so izšle. Ko sem kasneje prebral, kaj je terjal Platon od svojih učencev, ki bi se hoteli pridružiti Akademiji, mi je bilo že precej jasno, da ustvarjanje novega, na primer nove vednosti, ne more biti povsem ločeno od matematike, ki je močno napredovala prav v času, ko se v Grčiji rojeva filozofija. Vedno me je tudi navduševalo in privlačilo, da so matematiki ustvarjalni, inovativni in da je obenem tri krat tri, vsaj pod določenimi pogoji, vselej in brez izjeme devet. Mislim na določeno dvojnost, ki me vznemirja še danes.

Ustvarjalnost, inovativnost sem skušal razumeti kot poseben odnos do sveta, kar pomeni, da zlasti ni vsakdanji. Zaradi njega se nekaj spremeni, preobrazi. O tem ni nobenega dvoma, toda kaj se v resnici spremeni? Vprašanje je pomembno zlasti zdaj, ko se zdi, da se čisto vse v svetu nenehno, divje spreminja.
Preobrazi se intuicija, preobrazi se občutek, preobrazi se verjetje. Preobrazi se v vednost. Problemi zaradi tega niso več enaki problemi, kot so bili na začetku. Morda so še vedno problemi, vendar imajo drugačno obliko.
Tako je moral razmišljati tudi Marx, ko je dejal, da je naloga vsakega spoznavanja sveta pokazati, kako ga sestavljajo stvari, ne pa prikazni. V današnjem svetu so zato nenehne spremembe nekoliko čudne, saj je tudi prikazni veliko in se celo kopičijo.
Prav to je tudi eden ključnih razlogov, zakaj bi bilo dobro, da se učenci v šoli ne bi učili rešitev problemov, kot da problem izgine, ko najdemo rešitev, temveč bi se učili misliti same probleme, ki lahko tudi izginejo, ko najdemo rešitev, ni pa nujno, saj se lahko zgolj preobrazijo – na primer v bolj produktivne probleme, ki niso zgolj prikazni.
Ko govorim o prikaznih, mislim na vse to, kar se ljudem spontano prikazuje, a je zapakirano tako, da je resnica sveta zanje nevidna in nedostopna.
Navdušenje nad matematiko in zmožnostjo človeka za razmišljanje o problemih, oboje je daleč onkraj tega, kar se običajno dogaja v šolskih klopeh, je dopolnil vpogled v problem, ki pa ima neverjetno zanimivo in pomembno rešitev.
Prav matematiki so namreč dokazali, da niti najbolj rigorozni matematični dokazi ne morejo privesti človeškega bitja do tega, kar zaznamuje beseda etičnost. Etične odločitve zato niso neposredno nadaljevanje rigoroznih dokazov, na podlagi katerih naj bi se človek odločil, kaj storiti.
Odločiti se mora, vendar ne more vedeti, katera odločitev je objektivno najbolj prava. Ne more se odločiti na podlagi dokazov, odločiti se mora tako, da dobesedno stopi v prazno. Obstaja torej [simbolni] kraj, kjer preprosto ni mogoče vedeti, kaj sledi. V nekem smislu si je treba vselej umazati roke, kar pomeni prevzeti tveganje na svoja pleča, poseči v svet in skušati vztrajati v tem, kar imenujemo resnica.
A najbrž je najbolj vznemirljivo spoznanje, da človek lahko misli tudi to, česar ne more [dokončno, v celoti] spoznati.
Matematika je morda res abstraktna in prazna večnost, kot nekje zapiše Kant, toda prav tako je res, da se človeška bitja lahko vsakokrat znova odločamo za resnico, ki pa je ne moremo misliti brez matematike.
V svetu prikazni se redko odločamo za etičnost, saj je njihova privlačnost tako velika, da rade volje vztrajamo pri tem, kar imenujemo prijetno življenje.
Objektivni podatki pa dokazujejo, da je letošnji julij najtoplejši, odkar merimo temperature; življenje je prijetno, a na trenutke tudi neprijetno, ker je težko prenašati vročino. Podatek obenem pomeni, da človeštvo kot celota doslej ni storilo tako rekoč ničesar, da bi zaustavilo podnebne spremembe, čeprav je tamle zunaj deklaracij in drugih papirjev, na katerih je zapisano, da bi to morali storiti, kot listja in trave.
Segrevanje Zemlje se nadaljuje. Matematično podprtih dokazov za to je, kolikor hočete.