Začetek novega

Spominjam se služenja vojaščine v stari Jugi. Bilo je polno dejanj, ki so se mi zdela povsem nerazumna, nesmiselna in celo absurdna. Na primer to, da smo v poletnih mesecih vstajali ob petih zjutraj in da je morala biti postelja pospravljena natanko tako, kot je hotel desetar. Nikoli si nisem mislil, da bi morala biti zjutraj postelja pospravljena, in sicer na absurdno natančen način, kar je pomenilo, da je morala biti rjuha napeta tako, da je kovanec, ki ga je spustil nanjo desetar, odskočil. Ne spominjam se več, ali je res kdaj odskočil ali ni, vem pa, da sem moral posteljo spraviti v natanko tak red, kot je bilo zahtevano, sicer mi jo je desetar vedno znova razdrl. A v vsem tem absurdu je zrno, ki sem se ga začel zares zavedati šele kasneje.

Ne le jaz, vsi v tisti sobi smo morali zjutraj spraviti svoje postelje v red, da so bile videti vse enako. Šele potem smo lahko šli ven. Toda ne na zajtrk. Najprej na telovadbo, na fizičke vježbe, kot so rekli. Preganjali smo se po telovadišču in zopet počeli, kar so nam ukazali. A tudi v tem je bilo zrno.
 
Vse smo počeli skupaj. In nekdo je poveljeval. Šel mi je neznansko na živce, ker je bil primitiven in se je šopiril kot pav, toda morda je tudi v življenju tako, da mora nekdo pokazati pot, če hočemo kaj doseči. Lahko si jo pokažemo tudi sami, in sicer tako, da zaupamo Velikemu drugemu, kot bi nemara rekel Descartes. Kakšno je bilo torej zrno soli tistih davnih izkušenj?
 
Minimalni red, ki ga je predstavljala pospravljena postelja, je res trivialna vsakdanja zadeva. Morda, a je pomemben red, to, da nekaj narediš, spraviš v red, čeprav je videti, da ne bi bilo treba. Univerzalnost reda pa je morda vendarle pomembna, če nanjo pogledamo z drugimi očmi, in ne s temi, ki so polne muhavosti, želje po oblasti in uživanja v maltretiranju drugega človeka. In si zastavimo kako vprašanje.
 
Ali bi bilo kaj drugače v družbi, če bi nas vodili ljudje, ki jih je življenje pretreslo pri koreninah, ker so delavci, priseljenci, geji ali lezbijke, ker so ostali brez ene okončine zaradi poskusa samomora, ker so živeli v revščini, ker sta se starša že zdavnaj razšla, njihova mama pa je bila čistilka? Bi nas znali ljudje voditi drugače, če bi premogli veliko empatije, če bi bili visoko etični in bi resnično vedeli, kaj pomeni hendikep, kaj je skrb za sočloveka in v čem je globoki smisel človeških eksistenc? Če bi se vozili v službo s kolesom ali z javnim prevoznim sredstvom namesto z dragimi avtomobili, da vsi vidijo, kaj si lahko privoščijo, če bi bili skromni in bi veliko časa posvetili branju knjig, če bi bili kdaj pretepeni ali celo posiljeni in bi razumeli trpljenje, krivice in pomen neenakosti? Ali pa bi bili zgolj poškodovani in bi se še bolj oklepali oblasti, če bi do nje sploh prišli, obenem pa se zaradi lastne poškodovanosti še drli na ljudi okoli sebe in jih izkoriščali za svoje sebične namene?
 
Bi bilo kaj drugače, če bi oblastnik zjutraj najprej pospravil svojo posteljo, naredil nekaj sklec na svežem zraku, se potem odpeljal s kolesom v službo in na poti prijazno pozdravil nekaj mimoidočih, zvečer pa prebral kak odstavek dobre humanistične knjige?