Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump je ob slovesu rekel, da se je gibanje (!) šele začelo. Medtem ko drugi upamo, da se je končno začelo umirjanje pandemije, da bomo kmalu cepljeni, da bo podnebnih katastrof vse manj in da bo gospodarstvo zopet raslo, se je njegovo gibanje, karkoli to pomeni, šele začelo. Morda govorimo o dveh gibanjih, kot tudi sicer razmišljamo, kako dobro bi bilo za družbeno življenje, če bi bilo v njem več gibanja za medsebojno pomoč, solidarnost, egalitarnost, enak dostop do kapitala, popravljanje škode in celjenje ran, pravično družbeno reprodukcijo namesto gibanj, ki povečujejo družbene razlike, koristijo eliti in omogočajo kopičenje premoženja v rokah peščice. Zavedamo se, da take družbene reprodukcije ne more spodbuditi psihologija posameznika in njegove osebnostne rasti, obenem pa nam je jasno, da so ljudje zmožni za družbena gibanja – nanje računa tudi Donald Trump, le da se zadeve loteva na drugem, napačnem koncu. Morda je zato zopet čas za nov premislek tega, o čemer je pisala Hannah Arendt v knjigi z naslovom The Human Condition (1958). Margaret Canovan je v predgovoru k izdaji njene knjige, ki je izšla leta 1998, zapisala: Hannah Arendt je teoretičarka začetkov. Vse njene knjige so zgodbe o nepričakovanem (najsi gre za nove grozote totalitarizma ali novo zarjo revolucije) in refleksije o človekovi zmožnosti, da nekaj začne na novo.
Strinjam se z avtorico: človek je zmožen za novo. Toda obstaja pomembna razlika med novim, o katerem morda govori Donald Trump, in novim, na katero mislim sam. Razlika izhaja iz tega, o čemer tudi razmišlja Hannah Arendt v knjigi, ki jo imam pred seboj. V razmišljanju izhaja iz intelektualnega izziva; na začetku je izziv, ki ga človek sicer lahko sprejme ali ne. To je v temelju izziv vsaki tradicionalni hierarhiji in sploh vsakemu hierarhičnemu razmerju med ljudmi. Hannah Arendt: vita contemplativa, kontemplativno življenje, posvečeno mislim, idejam in duhu, je nad vita activa, aktivnim življenjem, posvečenem delu, ukrepanju in akcijam. Izzivanje hierarhij tako vzpostavi novo hierarhijo in daje prednost enemu načinu življenja nad drugim. Pomen razlike je velik. Donald Trump namreč ni človek kontemplacije, idej in duha; to je dokazal že zdavnaj. Je človek biznisa, hitrega ukrepanja, akcij in delovanja na terenu. To tudi obljublja. Zakaj je razlikovanje, o katerem piše Hannah Arendt, tako pomembno? Odskočna deska za razmišljanje o odgovoru za zapisano vprašanje je kajpak poudarek, ki ga filozofinja oblikuje v knjigi o Eichmannu (Eichmann in Jerusalem). Nikakor ne trdi, da je vsak človek potencialni Eichmann, natančno pa izriše neko značilnost njegovega delovanja, ki je obenem značilnost številnih ljudi, ki zlasti v kapitalizmu prisegajo na nenehno delo, rast, proizvodnjo blaga, delovanje, akcije, kopičenje in dinamično življenje brez prestanka. Filozofinja vztraja, da je Eichmann predvsem človek, ki se nikoli ne ustavi, si ne vzame časa za refleksijo lastnega početja, lastnega dinamičnega življenja in delovanja. O svojem delovanju ne razmišlja in je kratko malo prepričan, da je z njim vse v redu. Eichmann ne razmišlja v strogem pomenu besede, ki ga Hannah Arendt zelo natančno izriše, ko razmišlja o razliki med racionalnim nizanjem argumentov oziroma sklepanjem in razmišljanjem. [V] trenutku, ko začnemo razmišljati, ni pomembno, o čem, ustavimo vse drugo in to drugo ... prekine proces razmišljanja; kot da smo se preselili v drugi svet. V luči psihoanalitičnih spoznanj o človekovem delovanju lahko dodam, da lahko človek celo razmišlja o svojem delovanju in da je lahko zelo kritičen do njega, pa še vedno ne naredi refleksije, saj se giblje znotraj duhovnega prostora, v katerem je vnaprej predvideno, da bo kritična misel konformistična, da se bo izognila radikalni kritiki lastnega fantazmatskega delovanja. Resnično, obstaja kritična misel, ki prav krepi fantazme, namesto da bi jih analizirala in dekonstruirala. A ne smemo biti naivni. Tudi Donald Trump intuitivno ve, da je njegovo govorjenje in delovanje smiselno in pomenljivo za milijone ljudi.
1 Comment
Andrej
1/23/2021 02:33:41 am
V raziskavi objavleni v žurnalu Political Psychology (link: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1111/pops.12706) so raziskovalci poskušali ugotoviti če obstojajo povezave med osebnimi političnimi nadzori in pripravljenostjo sprejti znanstvena dognanja. Dr. Alexander Swan je na kratko strnil kaj so ugotovili:
Reply
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
March 2023
Kategorije
|