Za zajtrk

Za zajtrk sem si privoščil dobro knjigo. Spisal jo je britanski marksist in sociolog Ralph Miliband. Njena izhodiščna ideja je preprosta: družbeni red, ki temelji na medsebojni tekmovalnosti, dobičkonosnosti in kopičenju kapitala v rokah peščice, ne more pod nobenimi pogoji omogočiti ljudem, da bi živeli kot skupnosti (community). Ne trdim, da smo v stari Jugi živeli socializem, prav tako pa težko sprejmem, da se imajo danes nekateri milijarderji za socialiste. Pravzaprav je v teh dneh kar popularno biti socialist, čeprav so pravi socialisti izjemno redki. Še redkejši so komunisti. In prava osvežitev je branje knjige, ki opravi z obveznim kritičnim spraševanjem, ali je socializem sploh mogoč. Miliband tako nikakor ne misli, da je socializem nekakšna rešitev za probleme, s katerimi se soočajo ljudje danes, ko so prisiljeni živeti neoliberalizem. Daleč do tega, kajti prepričan je, da moramo socializem razumeti predvsem kot boj številnih ljudi za družbeno pravičnost. In res ne vem, kako je mogoče trditi, da so za družbeno pravičnost milijarderji, kot mi ni jasno, kako je mogoče vztrajati pri ideji, da je kapitalizem, kakršnega poznamo, najboljši od vseh možnih sistemov, če pa je družbene nepravičnosti tako veliko, da glava peče. To pa še ni vse.

Miliband je torej prepričan, da je socializem način bojevanja ljudi in ni doseženo stanje; to ni življenje v nekakšnem kolektivnem udobju, ki kar traja in traja. Bojevanje je tudi nujno potrebno, kajti prosti trgi nikoli ne morejo poskrbeti za družbeno pravičnost, prav tako pa je zanje nekaj povsem tujega ideja egalitarnosti. Enakost ljudi pred tržnimi zakonitostmi, če kaj takega sploh obstaja, je čisto nekaj drugega kot egalitarnost.
 
Tretja koordinata Milibandove knjige pa je socializem kot demokracija, ki pomeni najprej in bistveno gospodarstvo pod demokratičnim nadzorom ljudi, ne nevidne roke.
 
Vse zapisane ideje so tako preproste, da jih more dojeti že zdravi razum.
 
Ko stojijo te dni delavci in delavke Gorenja pred parlamentom in jih nihče niti ne povoha, bi moralo biti čisto vsakemu človeku v Sloveniji jasno, da potrebujemo socializem/komunizem bolj kot kadarkoli prej. Potem ko so razprodali najboljša slovenska podjetja in to zelo dobra, izvrstna podjetja, ko smo ostali brez nacionalnega letalskega prevoznika, kar je katastrofa svoje vrste, in se številni delavci preprosto ne morejo obrniti na nikogar, da bi jim pomagal, ker nikogar ni, je res skrajni čas za nove ideje in nove akcije.   
 
Jutri si bom zato privoščil še eno dobro knjigo. Spisal jo je francoski filozof Frédéric Gros; njen naslov je Ne ubogaj! Filozofija upora.
 
Sociolog izhaja pri pisanju knjige iz spoznanja, da je kapitalistični svet že dolgo iz tečajev. Iz tečajev je tako zelo, da bi moral vsak človek končno dojeti globoki pomen socialističnih in komunističnih idej. Nujno je namreč, pravi avtor, da se ljudje upirajo, da prenehajo s kolektivnim konformizmom, da se nehajo obnašati kot množični podložniki ugodja, če imajo priložnost, da ga sploh uživajo, kajpak. Zlasti pa bi morali skupinsko nehati ubogati ljudi, ki so na hierarhičnih lestvicah nad njimi, saj nihče ne zasluži spoštovanja samo zato, ker je po naključju na lestvici zgoraj.
 
Da bi bil človek spoštovanja vredna avtoriteta, mora  narediti še vse kaj drugega. In tudi v tem primeru avtoritete ne gre kar povprek ubogati, ker se tako spodobi.
 
Obstaja torej resna, urgentna potreba po kritični misli. Šele kritična misel namreč omogoča človeškemu bitju, da sveta ne jemlje spontano kot danost, kot nekaj, o čemer se ni treba spraševati.
 
Prav nasprotno je res. Treba se je spraševati. Spraševati se je treba o domnevnih nujnostih, glede ekonomske in družbene nepravičnosti, o prevladujočih moralnih standardih.
 
Kritična misel pomeni, da se človek nikoli ne neha spraševati, da nikoli ne sprejme nečesa samo zato, ker je nekdo nekaj rekel, pa če je svetovna avtoriteta. Politična odgovornost državljanov namreč sploh ni mogoča brez kritične misli. In brez politične odgovornosti ni resnega skupnega prizadevanja po idealih, ki so jih izoblikovali že Stari.
 
Ali kot bi rekel Sokrat: filozofirati ne pomeni nakladati nekaj v tri krasne, saj pomeni upirati se temu, kar je vredno upiranja, čemur se je treba upirati. Upiranje je etično in žalostno dejstvo sveta je, da največkrat ljudem očitajo filozofiranje prav tisti, ki se ne upirajo, ki so konformisti in so kot taki neetični.