Za vsak čas

Recimo, da ne vem, kdo je napisal govor. Preberem ga in napišem komentar. Preberem ga, ker me pritegne, komentar napišem, ker verjamem, da ga je treba napisati. Ne le v teh časih, temveč v vsakem času. Za vsak čas in za vse čase. Ker je univerzalno. Torej je brezčasno.

Zavezujem se, piše čisto na začetku. I pledge. Jamčim, garantiram. Sporočam vam, da je to, kar vam pripovedujem, pri meni na varnem. To niso zgolj besede, ki naj se izgubijo v vetru, to so resne besede, ki jih jemljem z vso resnostjo. Ker je tako prav. Tako razumem I pledge.
 
V vsakdanjem življenju uporabimo veliko besed, ki jih ne jemljemo resno. Izrečem jih kar tako. Ker je v izrekanju tudi užitek. Ne vznemirjamo se preveč, če uporabimo močne besede in jih ne jemljemo zares. Besede so lahko zgolj nepomembne tvorbe, ki prihajajo iz ust, a ne mislimo, da bi se jih morali držati. Nismo povsem prepričani, da se moramo držati dane besede, da moramo tudi narediti, kar rečemo. Tako se reče, pravimo, in smo za silo pomirjeni. Ne zavežemo se, toda potem smo prazni kot sod.
 
Včasih se vznemirimo, ko nam sogovorci nekaj rečejo in trdijo, da so rekli kar tako, v tri krasne. Nenadoma začutimo, da to ni čisto res, da beseda lahko zaboli, da je lahko konj, da udari, da smo prizadeti, da smo ranjeni. Ne vemo čisto natančno, kako je mogoče, da besede bolijo in zakaj bolijo, vendar bolečino vseeno čutimo. Včasih dolgo časa. Včasih vse življenje.
 
Nezavedno si želimo besed, ki zdravijo in so svetle, ki odpirajo obzorja in nas navdihujejo, nam vlivajo vero in nas pomirjajo. Morda to velja za čisto vsakega človeka kot simbolno bitje. Berem naprej.
 
I am humbled by the trust and confidence you have placed in me. Ponižen sem zaradi zaupanja, ki ste mi ga zaupali, zaradi tega, ker verjamete, da bom deloval tako, kot je prav, kot je treba, na učinkovit način. Nisem aroganten, nisem vzvišen, ampak sem skromen. Nisem nič več kot kdorkoli. Kar ste storili najmanjšemu izmed svojih, ste storili meni, je nekoč rekel Jezus.
 
And who will work with all my heart to win the confidence of the whole people. Prizadeval si bom z vsem srcem, da bom pridobil zaupanje vseh ljudi, celotnega ljudstva. Naloga državnikov je natanko taka. In ni jih veliko, ki jim ljudstvo zares zaupa in verjame, da znajo delovati, kot je prav, na ustrezen in učinkovit način. Za ljudstvo namreč, za vse ljudi. Ni treba posebej poudarjati pomena inkluzivnosti. Nekateri grabijo zgolj zase in hočejo moč, veliko moči.

Želim obnoviti dušo Amerike. Amerika ne more imeti duše, saj je abstraktno ime za državo, toda v metafori jo ima. Lahko jo ima. Ali pa je nima. Duša je lahko ranjena, prizadeta, ponižana. Potem potrebuje zdravljenje. Včasih potrebuje veliko časa, da se pozdravi. Raniti in ponižati jo je mogoče v kratkem času, zdraviti jo je treba dolga leta.
 
Taka je vizija in moja naloga jo, da jo skupaj uresničujemo. It is the task of our time. To je naloga, pred katero stoji celotno človeštvo. Vsi ljudje. Beli, nebeli, levi, desni, neodvisni, napredni, konservativni, mladi, stari, geji, lezbijke, transspolni, transčloveški, hendikepirani, nehendikepirani, prvotni prebivalci in vsi drugi.
 
Človeštvo potrebuje še eno priložnost. Ne le ta ali oni človek, posameznik, ne le ta ali ona skupina ljudi.
 
Resnično, obstaja čas, ko gradimo in čas, ko sejemo, da bi kasneje želi. Obstaja čas zdravljenja, obstaja čas pokoja in miru. Obstaja čas sprave, odpuščanja in pomiritve.
 
Verjamem. I believe. Človek ne more živeti dolgo časa, če ne verjame. V to, kar je fair, pošteno in iskreno. V to, kar je spoštljivo in dostojno. V to, kar je res. Ne obstajajo alternativna dejstva. V to, kar je dobro, obče dobro, univerzalno dobro. V etičnost. V skrb za drugega. V znanost, v upanje, v vednost, da lahko ustvarimo boljši svet, ustavimo podnebne spremembe. Zase in za zanamce.
 
Verjamem, da lahko dobi vsakdo priložnost za a fair shot, za pošteno priložnost. Za dostop do kapitala.
 
Da razpostavimo koordinate za dostojanstvo ljudi, vseh ljudi, slehernega človeka. Za solidarnost in egalitarnost, za egalitarne simbolizacije življenja. Ker jih življenje preprosto potrebuje. Potrebujejo jih ljudje, pa tudi življenje. Vsako življenje.
 
Življenje potrebuje sočutje  in empatijo, potrebuje skrb. Ne potrebuje zaskrbljenosti, potrebuje pa naše prizadevanje za njegovo ohranitev. Morda res nima nobenega Smisla, ima pa razsežnosti, znotraj katerih ga lahko ustvarjamo. Vsak dan znova. Z vztrajnostjo, ki meji na trmoglavost.