Za te, ki jih imam rad

Humanizem drugega človeka je danes izjemno potreben tudi zato, ker so današnji otroci in mladi ljudje bolj kakor starejše generacije potopljeni v svet, v katerem je malo nenadzorovane, fantazijske igre v realnih, empiričnih okoljih, kot poudarja Jonathan Haidt, opirajoč se na sodobne raziskave vedenja otrok ter njihovih staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Namesto take igre imajo na voljo veliko virtualnih prostorov, saj ima tako rekoč vsakdo izmed njih bolj ali manj ves čas v rokah računalnik. To dejstvo samo po sebi kajpak ni problematično, problemi nastajajo, ko klinika in raziskave potrjujejo, da se med njimi pojavlja veliko tesnobe, depresije in poskusov samomora. To dejstvo pa ni nekaj, kar zavrnemo z zamahom roke, češ da ni bistveno drugačno kot pred leti. V resnici namreč je pomembno drugačno. In če k temu dejstvu dodamo še širjenje virtualnih prostorov, ki se imenujejo družbeni mediji, se problem zaostri, kajti človek je že tako ali tako zelo občutljiv na negativne povratne informacije, v takih medijih pa jih je na tone. In kaže, da nas je evolucija opremila za to, da smo bolj pozorni na negativne povratne informacije kakor na pozitivne, čeprav nas te potrjujejo, one prve pa nam majejo tla pod nogami.

Ko se posameznik znajde v virtualnem svetu družbenih medijev, ima nenadoma okoli sebe neprimerno več ljudi, potencialnih gledalcev in bralcev tega, kar tam počne, kakor v realnem, empiričnem življenju. Otroci se na dvorišču igrajo z nekaj drugimi otroki, v virtualnih svetovih pa imajo kar naenkrat tisoč ali več prijateljev.
 
In ti prijatelji se pogosto izkažejo za najhujše sovražnike. Če upoštevamo dejstvo, kako zelo travmatične so lahko negativne izjave o posameznikovem početju, vedenju, zunanjem videzu in delovanju, o tem, kar napiše, fotografira ali nariše in pošlje v medmrežje, potem nam je kristalno jasno, da ga lahko najrazličnejša mnenja in različni komentarji, ki jih dobi v nekaj minutah ali urah, močno poškodujejo in postavijo pod vprašaj občutek lastne vrednosti in smiselnosti svojega početja, samospoštovanje in samozavest, vse tisto torej, kar tvori temelje identitete.
 
Človekova identiteta je v temelju odvisna od medsebojnih odnosov, od drugih ljudi torej. Ti s svojim govorjenjem, vedenjem in delovanjem potrjujejo posameznikovo identiteto ali pa jo rušijo in dolgoročno uničujejo. V medmrežju se zelo hitro oblikuje primitivna mentaliteta množice, ki jo pozna vsakdo, ki je kdaj kaj objavil, potem pa na svoji koži izkusil posledice, ko se je vsulo po njem.
 
Za mentaliteto množice je zelo značilno polariziranje, delitev na dve skupini, naše in vaše. Vzdušje, ki nastaja kot učinek polariziranja ljudi, je toksično, strupeno, kajti ena skupina sovraži drugo in bi jo najraje izničila. Veliko slabše pa je, ko ima en sam posameznik proti sebi množico teh, ki ga kritično ocenjujejo in komentirajo njegove izdelke.
 
Absurdnost takega polariziranja je očitna tudi na političnem prizorišču, zaostri pa se, ko pripadniki ene skupine vedno znova zatrjujejo, da so zelo odprti za dialoge, da si želijo sodelovanja z drugo skupino. To ni nič drugega kot sprenevedanje, kajti polariziranje tako rekoč po definiciji pomeni, da naši ne prenesejo vaših. Niti slučajno si ne želijo sodelovanja, konstruktivnih dialogov, skupinskega dela in vsega drugega, saj se ne prenesejo ali pa se celo aktivno sovražijo, zato si še v oči ne pogledajo, ko se srrečajo, kaj šele, da bi sedli za skupno mizo in zares sodelovali v duhu medsebojnega zaupanja, odprtosti, kreativnosti in kritičnega razmišljanja, podprtega z dejstvi in argumenti.
 
Dialoga ni od nikoder, polariziranje se nadaljuje. Človeške topline je malo. Nagnem se nazaj in poslušam glasbo: For Those I Love. Rekli so ti, da se moraš ohladiti, da se postaraš, pravi David Balfe s psevdonimom For Those I love.