Za sodobne oblike učenja

Sodobna kognitivna znanost, skupaj z nevroznanostjo in razvojno psihologijo, vse bolj poudarja pomen učenja, ki se ga v šolah še vse premalo zavedajo, pa naj imamo v mislih ravnatelje, učitelje ali učence. Tam namreč prevladuje način učenja, ki je ravno nasproten od tega, o čemer nameravam spregovoriti. Razlika je preprosta, vendar zelo pomembna: otroci razvijajo veščine in se učijo konceptov skozi medsebojne odnose, ne le s pomočjo samostojnega, individualiziranega raziskovanja. Na začetku življenja se pogosto res učijo tako, da imajo ob sebi enega samega človeka, ki jih spremlja, toda pozneje postajajo njihove socialne interakcije vse bolj kompleksne in zelo redko zajemajo samo enega človeka, na primer učitelja. Ljudje tako ves čas ustvarjajo drug za drugega socialne afordance, kot jih imenujemo, kar pomeni, da drug drugemu povečujejo možnosti za učenje in si širijo obzorja. Pomembna socialna orodja so zato natanko besede, ki si jih izmenjujejo. V šolah pa je še vedno preveč učenja na pamet, ponavljanja za učiteljem, preveč nepotrebnih, odvečnih informacij in preveč abstrakcij, ki jih otroci težko razumejo ali pa jih sploh ne, ker načini poučevanja niso usklajeni z njihovimi kognitivnimi razvojnimi stopnjami. Podatek, da se polovica učencev in dijakov v šolskih klopeh vsak dan vsaj malo dolgočasi, zato ni nepomemben. Znanost pozna bistveno učinkovitejše in zanimivejše načine učenja, pri katerih ni dolgočasenja, zlasti pa ni učenja na pamet in ponavljanja za učiteljem, da bi dobil učenec dobro oceno; danes je dobra ocena kajpak odlično, 5, vse drugo je zaradi medsebojne tekmovalnosti in prestižnega boja za točke manj pomembno ali pa je celo povsem nepomembno.

Ključ kognitivnega razvoja otrok predstavljajo kognitivni mediatorji ali posredniki. To ni nič drugega kot množica sposobnosti za napovedovanje ali predikcijo. Otroci se tako učijo uporabljati kognitivne posrednike, da bi vedeli, kaj sledi, kakšne bodo posledice njihovega delovanja, kakšni bodo učinki.
 
V orisani perspektivi takoj razumemo, koliko povsem nespametnih in neracionalnih potez potegnejo odrasli ljudje, ki so na pomembnih položajih, kjer ne odločajo le o svoji prihodnosti, temveč odločajo celo o prihodnosti vseh drugih ljudi. Pomislite samo na dimnik, ki stoji v Šoštanju. Z vidika kognitivne znanosti in učenja, ki sem ga orisal, je dobesedno nemogoče dojeti, kako lahko nekdo postavi tak dimnik v času globalnih podnebnih sprememb, za katere vemo vsaj pol stoletja. Podobno se lahko vprašamo po konferenci, ki je potekala te dni v Poljskem mestu Katovice. Iz dneva v dan smo lahko spremljali, kako se elite ne morejo dogovoriti o tem, kar je daleč najpomembnejše za usodo celotnega človeštva, ki nujno potrebuje radikalne, korenite posege v ravnanje s fosilnimi gorivi, obenem pa nam sporočajo, da imajo interese in mnenja in da se trudijo in da bodo sprejeli v doglednem času akcijske načrte in podobne nebuloze, se držijo za roke, se objemajo in rajajo, kot da smo na pragu nove rajske ere, ne pa katastrofe.
 
Obstaja torej kognitivna revščina z resnimi negativnimi posledicami za vse nas.
 
Kognitivna znanost pa nas uči še nečesa drugega. Da obstajajo tudi pospeševalci ali facilitatorji kognitivnega razvoja. Dobro jih je poznati, če smo učitelji, vzgojitelji ali starši, pa tudi sicer, kot sem pravkar pokazal, če hočemo dobro pojasniti vedenje ljudi. Morda od tega ne bo posebne koristi, ampak vsaj razumeli bomo, zakaj je tako, kot pač je.
 
Za kognitivni razvoj otrok je tako zelo pomembno, da se naučijo nadzorovati svoje vedenje in delovanje. Tega se ne naučijo, če odrasli vpijejo nanje in jim grozijo, jih kaznujejo ali kaj podobnega. Tako vedenje nima z učenjem nobene resne zveze.
 
Dobro je tisto učenje, ki omogoča otroku koristne, inteligentne povratne informacije o tem, kar dela, o tem, kako se vede. Za take informacije kajpak potrebuje inteligentne učitelje, ki so se že naučili nadzorovati lastno delovanje in vedenje in ki znajo podajati povratne informacije na način, ki je koristen za otroka, saj je v njihovem interesu, da se slednji česa nauči.
 
To pa je zelo daleč od tega, da se nauči na pamet ali za ocene, kar je približno isto, in je še dlje od tega, da je priden, ubogljiv, miren, nezahteven in podredljiv. Tamle zunaj je čisto preveč takih ljudi, ki za povrh nočejo niti slišati za sodobno nevroznanost in kognitivno znanost.