Za socialni in čustveni razum

Vem, da se sliši naslov malo čudno, toda če natančno premislite, zlahka ugotovite, da želite imeti okoli sebe razumne, zrele ljudi. Nihče nima želje, da bi se družil z nevrotičnimi, s tesnobnimi, z depresivnimi, naspidiranimi ljudmi, ki se ne znajo pogovarjati, ali pa z ljudmi, ki pri kavi raje zrejo v pametne naprave, namesto da bi se pogovarjali z vami. Mimogrede: zadeve smo prignali tako daleč, da po najnovejših raziskavah sodeč vsak četrti prebivalec izjavlja, da bi se raje sprehajal po mestu gol kot pa brez pametne naprave v rokah. Nekateri ljudje, prav tako vsak četrti, gredo celo čez cesto tako, da zrejo v zaslon, namesto da bi gledali na cesto. Večina ljudi zato izjavlja, da bi se znašli pod stresom, če bi napravo izgubili. Ne mislim, da postajamo vsi po vrsti odvisni od pametnih naprav, daleč od tega, saj so zelo koristne, če jih pametno uporabljamo, se pa resno sprašujem, kaj se dogaja z našo socialno pametjo. Zlasti me zanima, kako je z našim čustvenim življenjem.

Povabili so me k sodelovanju. Vabilo je prišlo iz dveh različnih ustanov. V eno grem jutri. Upam, da se bom srečal z otrokom, ki sicer pretirano ne želi, da se strokovnjaki ukvarjajo z njim. Ga povsem razumem. Kljub temu sem se odzval vabilu in upam, da se bo otrok odzval meni. In zakaj grem tja?
Otrok trpi. O tem ni nobenega dvoma. Prebral sem kup poročil o njegovem vedenju in siceršnjem delovanju, zato to vem. Kaj storiti?
 
Dobro vem, kaj bi bilo treba narediti. Če bom uspel vzpostaviti dober odnos z otrokom, tak je moj namen, bo pol dela opravljenega. Druga polovica bo zahtevna. Zakaj?
 
Ker je otrok močno poškodovan. Poškodovan je tako, da so prizadete njegove zmožnosti, veščine in spretnosti, ki jih razumemo kot temelje človekove osebnosti. Razviti se morajo v družini, v zgodnjih letih življenja, kasneje se nadgrajujejo. Mislim na tako rekoč standardni nabor, kot ga pozna sodobna znanost:
 

1. razumevanje sebe;
2. odgovorno odločanje;
3. razumevanje drugih in empatija;
4. sodelovanje z drugimi;
5. uravnavanje svojega vedenja in delovanja.

 
Sliši se precej razumljivo in skoraj enostavno, pa vendar so potrebna leta, da otrok vse naštete veščine in spretnosti tudi razvije. Zlasti pa je najprej potrebno varno družinsko okolje, sicer so težave.
Ko nam govorijo, da je v šolah premalo domoljubja ali vzgoje, ko pred nas stresajo klišeje, kaj vse bi šola morala narediti, praviloma ne povedo kaj dosti o tem, o čemer teče besede v tem dnevniku. Problema sta vsaj dva.
 
Prvič. Otrok se najprej razvija v družinskem okolju. Ki je lahko varno in spodbudno ali pa tudi ne; vmes je kajpak nešteto različic. Šola izjemno težko nadoknadi škodo, ki nastaja v tistih družinah, v katerih otroci nimajo dovolj spodbud za razvijanje zgoraj naštetih veščin in spretnosti. Drugič. Raje vidim, da se v šolah lotevajo popravljanja škode in razvijanja otrokove socialne in čustvene razumnosti oziroma zrelosti strokovnjaki in znanstveniki, kot da to delajo ljudje, ki prisegajo na vraževerje in nenehno zatrjujejo, kako primanjkuje vzgoje v šolah.
 
Razvijanje kognitivne, čustvene in socialne zrelosti ni isto kot vzgajanje za domoljubje in vraževerje. Kdor je zrel, se za vraževerje ne meni, domovino pa ljubi natanko toliko, kot si ta zasluži.