Za novo psihologijo

Rimski cesar Konstantin je nekoč poskrbel, da sta se univerzalno Cesarstvo in univerzalna Cerkev pogodila. Odtlej sta hodila z ramo ob rami ali, še bolje, z roko v roki. V tej perspektivi so bili navadni ljudje le kamenčki na plošči, ki so jih oblastniki premikali sem in tja, kot se jim je zdelo. Verovati so morali, kar so jim ukazali, žalostno dejstvo pa je, da danes kljub znanosti vraževerja ni dosti manj, kot ga je bilo pred skoraj dvema tisočletjema. Zakaj je tako?

Poleg introspektivne iluzije, o kateri sem že na kratko spregovoril, so za spontano vsakdanjo psihologijo ljudi značilne še nekatere zakonitosti, ki jih je dobro poznati, da bi razumeli samo vprašanje. Ne zaradi kopičenja znanja v družbah znanja, pač pa zaradi možnosti, da človek kaj spremeni – ne pri drugih ljudeh, saj tega v glavnem ne more narediti, temveč pri sebi. Morda je daleč najpomembnejše in najkoristnejše, da se človek ne vda in ne sprejme vloge žrtve, ki je nemočna pred ovirami, pred katerimi se vedno znova znajde, temveč spremeni način razmišljanja in si reče, da so ovire morda najboljša priložnost za spremembo na bolje in za osebnostno rast, kot se reče v žargonu.

Ljudje se večinoma ne zavedamo, kako vplivamo na druge ljudi; o tem ne vemo skoraj ničesar. Redko si tudi vzamemo čas, da bi si skušali predstavljati, kako nas doživljajo drugi ljudje, da bi se z njimi pogovorili o tem. In preveč arogantno je, če rečemo, da nas ne briga, kaj si mislijo o nas. Ne imaginarni drugi, s katerimi nas strašijo že od malega, kajpak, temveč empirični drugi, ki jim ni vseeno, kdo smo in kako živimo.

Na ta način že lahko prenehamo varovati lastni ego in ga braniti pred namišljenimi napadalci, saj spoznavamo, da je precej drugačen, kot sprva verjamemo ali si predstavljamo. Torej ne dvigujemo svoje samopodobe, kot pravijo ljudje, ki delajo na sebi, temveč jo spreminjamo ali pa celo preprosto zavržemo kot kup iluzij ali imaginarnih identifikacij.

Vse to je pomembno zlasti tedaj, ko imamo tako imenovano negativno samopodobo. Ljudje s tako podobo so namreč v nezavidljivem položaju. Verjamejo, da so slabši od drugih, zato vlečejo slabe poteze, zaradi česar se njihova že sicer negativna samopodoba še poslabšuje.

Ko torej prenehamo braniti lastni ego, se začne dogajati še ena sprememba. Ker si obupno želimo narediti vtis na druge ljudi, smo se pripravljeni varati in verjeti, da smo boljši, kot smo v resnici. Spontano sprejemamo druge ljudi za pomembne osebe pri določanju naše samopodobe, ki je zato še bolj napolnjena s prevarami in z domnevami, čeprav obenem morda celo trdimo, da za nas ni pomembno, kaj si o nas mislijo drugi ljudje.

Nehamo se torej delati, da smo boljši, kot smo.

Drugi ljudje so v vsakem primeru pomembni.

In pri tem je zopet pomembno razmisliti o tem, kar imenuje Lévinas etičnost. Pomembnost drugega človeka in Velikega Drugega je namreč tako velika, da bistveno določa to, kar imenujemo svobodna volja, zlasti pa določa našo odgovornost, ki je dolžnost, da omejujemo sebe, ne branimo ega in njegovih iluzij, da smo odprti do neskončnosti, ki je pravi vir smisla naše eksistence.

V odnosu do drugega smo negotovi, še bolj pa smo negotovi v odnosu do Drugega – oboje je dobro.

Eden največjih paradoksov človeške psihologije pa je, da so negotovi ljudje bolj moralni kakor ljudje, ki dajejo vtis, da so zelo prepričani vase, da so samozavestni, trdni in notranje močni, da so torej močne osebnosti.

To je tudi eden od razlogov, zakaj se bojim močnih osebnosti. Ne mislim, da mi lahko škodijo, vem pa, da so ozki, dogmatični in da se z njimi ni mogoče pogovarjati.   

Številni ljudje bi bili radi močne osebnosti, kar je škoda. Bolj ko se trudijo, manj fleksibilni so, kar jih dodatno omejuje. Fleksibilni ljudje so namreč v resnici uspešnejši v življenju, saj ne zamudijo toliko priložnosti, kot jih zamudijo močne osebnosti in drugi ozko zamejeni ljudje, ki hodijo po svetu in iščejo zlasti potrditve lastne ozkosti.