Za ljudi s prijaznim obrazom

Karl Marx je bil zelo jasen, ko je raziskoval dinamiko kapitalističnega življenja. Kapitalizem je dinamičen sistem, je rekel, v katerem so inovacije na dnevnem redu, gospodarska rast je velika in je neprimerljiva s katerim koli zgodovinskim obdobjem pred nastankom kapitalizma. Številni ljudje se zaradi kapitalizma dvigujejo z dna revščine, celo absolutne revščine. O tem ni danes nobenega dvoma. Toda Marxu je bilo jasno tudi nekaj drugega.

Gospodarska rast lahko paradoksno zmanjšuje socialni kapital ljudi. Sliši se čudno. Zlasti se sliši neverjetno, če zapisano primerjamo z novorekom, ki postavlja gospodarsko rast visoko na stopničke. Toda psihologija je nesporna. Priganjanje ljudi k trdemu delu in njihovo medsebojno tekmovanje lahko vodita k temu, da delajo dlje in dlje, ker verjamejo, da bodo tako povečevali svoje premoženje, se vzpenjali po lestvici in krepili socialni in družbeni status.
 
Ko delajo dlje, je povsem jasno, da imajo manj časa za družino in prijatelje. Lahko se tudi zgodi, da postajajo predmeti in blago, ki ga lahko kupijo, ker delajo dlje in veliko zaslužijo, pomembnejši od medsebojnih odnosov. In ko postajajo predmeti pomembnejši od ljudi in odnosov, je to začetek konca.
 
Vsak dan poslušamo pripovedi ljudi, ki prihajajo iz premožnih okolij in pripovedujejo o čustveni in socialni praznini, o breznu niča.
 
Nisem še slišal, da bi star človek na pragu smrti obžaloval, da ni v življenju delal več in dlje. Sem pa slišal veliko ljudi obžalovati, da niso delali manj in se bolj posvečali drug drugemu.
 
Kljub temu pa je lahko pot do sreče v naših rokah. Nisem rekel pot do uspeha. Med obema obstaja pomembna razlika, zato uspešni ljudje niso nujno tudi srečni.
 
Pod do sreče tlakuje nekaj preprostih idej.
 
Verjetno vsakdo kdaj naredi kaj nepričakovanega, kot je na primer kratek spontan pogovor s popolnim neznancem. Tako se mi je zadnjič zgodilo, da sem odšel iz majhne trgovine prav srečen, ker mi je postregel nenavadno prijazen mladenič. Vse skupaj je trajalo dve ali tri minute, kupoval sem eno samo stvar, toda v meni je vzbudilo izjemno močan občutek, na katerega nisem navajen, ker se je na mojo prošnjo, kaj bi rad, odzval povsem drugače, kot se sicer odzovejo prodajalci, ko na primer v kakšni velikanski hali povsem izgubljen tavam naokoli in skušam od nekoga izvedeti, kje med milijonom izdelkov dobim tistega, ki ga potrebujem. Takih velikanskih trgovin, ki so take, ker lastniki zmanjšuje stroške, za ljudi jim je prav vseeno, da so le potrošniki, me je dobesedno strah, ker se v njih počutim, kot bi se izgubil v vesolju in kot da sem postal nenadoma neumen.
 
Občutek povezanosti z drugim človeškim bitjem, pa čeprav je kratkotrajni stik z neznancem, ki ga verjetno ne bom videl nikoli več, je izjemno pomemben, ker je dragocen.   
 
Psihologi dokazujejo, da že čisto malo časa, ki si ga vzamemo, da se naučimo česa novega o sebi, poveča občutek notranje izpolnjenosti in zadovoljstva z življenjem. Včasih so res potrebne zgolj tri minute, da se zgodi kaj takega, učinek pa je lahko prav neverjeten.
 
Govorim o občutku izpolnjenosti, ki ga ne prinašata denar ali premoženje. Omogoča ga srečevanje z drugimi ljudmi, omogoča ga učenje o sebi. Psihologija človekovega blagostanja dodatno dokazuje, da se občutek izpolnjenosti in sreče močno poveča, ko se ljudje odločijo za sistematično ukvarjanje s – psihologijo blagostanja.
 
Skupinska srečevanja ljudi, ki se odločijo za učenje tega, kar ponuja psihologija blagostanja, povečujejo socialni kapital ljudi. In tako povečevanje je pomembno za vsakega človeka kot socialno in družbeno bitje.
 
Zakaj je torej pomembna psihologija blagostanja? Ni pomembna za razvijanje kapitalizma s prijaznim obrazom, pomembna je za razvijanje ljudi s prijaznim obrazom.
 
Če ponudiš ljudem načine, kako priti do novega, boljšega vpogleda vase in v to, kar imamo ljudje med seboj, se praviloma nekaj zgodi. Kaj se zgodi?
 
Ljudje se premaknejo. Naučijo se, da se zmanjšuje njihova anksioznost, da postajajo v medsebojnih odnosih bolj odprti, da se povečuje medsebojno zaupanje, povečuje pa se tudi občutek sreče.
 
A če postane iskanje sreče del scenarijev, v katerih ima glavno vlogo trdo delo za uspeh, vse skupaj magično izgine. Sreča se začne zmanjševati, človek pa se znajde na starih tirih, na katerih se sicer priganja, vendar učinkov preprosto ni. Sreča je v nekem smislu res povezana z magijo – mimogrede se pojavi, potem pa nenadoma povsem izgine, ker se trudimo, da bi jo dosegli.