Za kulturo razmišljanja

Obstaja velik problem. Načrtovalci šolskih politik bi namreč lahko že zdavnaj doumeli, kakšna naj bi bila šola v 21. stoletju, da bi postajali mladi ljudje, ki se v njej izobražujejo in usposabljajo, še kaj drugega kot nosilci kompetenc, ki jih potrebuje delovna sila na kapitalističnih trgih. Za tako načrtovanje je kajpak treba prebrati kako dobro knjigo, saj vednost o njem ne pade z neba. Na trgu je na srečo veliko takih knjig, le vzeti si je treba čas, jih prebrati, nato pa prebrano še dodobra premisliti. Ena takih knjig je tale: Ron Ritchhart. Creating Cultures of Thinking (2015). Že naslov je zgovoren, saj obeta, da bomo ob njenem branju potopljeni v kulturo razmišljanja. To pa je že veliko bolje kot kultura potrošništva, propagande, političnih spopadov za oblast, kapitalističnega norenja zaradi dobičkov in ideoloških spopadov. Knjigo zato na kratko komentiram skozi nekaj temeljnih vprašanj, s katerimi se sooča tudi sama. Katera so torej dobra vprašanja, ki si jih velja zastaviti, nato pa nanje še odgovoriti, da bi imeli zares dobro šolo, v kateri bi bili otroci zadovoljni in celo srečni?

Prvo vprašanje. Kaj bi se spremenilo, če bi bila šola veliko bolj kot danes narejena za to, da pripravlja otroke za učenje za življenje, namesto da jih pripravlja predvsem za učenje za teste, ocene in točke?
 
Kdo poreče, da je vseživljenjsko učenje tako ali tako že del šolskega polja, vendar to preprosto ne drži. Obstaja sicer fraza vseživljenjsko učenje, vendar je empirija, v katero sem potopljen vsak dan, taka, da se mladi, ko odrastejo, bodisi učijo znotraj svojega poklica za napredovanje, točke in denar, ugled in vse drugo, veliko manj pa za življenje, ki je kapitalistične narave, za razumevanje delovanja takega življenja, njegovega obnavljanja in izkoriščanja ljudi.
 
Drugo vprašanje. Kaj bi se spremenilo, če v šolah ne bi toliko ocenjevali dosežkov učencev na testih, izpitih in pred tablo, pač pa bi jih veliko bolj ocenjevali pri skupinskem delu, saj tudi v realnem življenju ljudje navadno probleme, s katerimi se soočamo, rešujemo skupaj, ne pa vsak sam, skrit pred pogledi drugih. Je bolj razumno, racionalno, poleg tega pa smo ljudje socialna in družbena bitja po naravi, ne pa osamljeni jezdeci, od katerih se vsak zase in proti drugim bori za nekakšen uspeh v življenju.
 
Tretje vprašanje. Kaj bi bilo drugače, če bi se v šolah bolj kot sedaj trudili razvijati kognitivne, socialne, čustvene in duhovne potenciale vsakega učenca do najvišjih možnih stopenj? Kakšni bi bili učenci na koncu šolanja, če bi vsak dan razvijali svoje intelektualne in druge potenciale v polni meri, ne le v smislu povprečij, normalnosti in oportunizma.
Četrto vprašanje. Kakšna bi bila šola, če bi si vzeli veliko več časa in spodbujali otroke, da bi teme, s katerimi se srečujejo, tudi zares globoko razumeli, ne le znali na pamet, ko je to nujno potrebno za dobro oceno, potem pa v nekaj tednih pozabili? Če bi bilo torej podatkov, informacij, stavkov in fraz, ki se jih je treba naučiti, bistveno, bistveno manj.
 
Peto vprašanje. Kakšna bi bila šola, če bi se v njej učenci in učitelji trudili biti samostojni, namesto da si toliko prizadevajo prilagajati se zahtevam načrtovalcev šolskih politik in drugih, kar jih ima interes, da vplivajo na dogajanja v šoli, v resnici pa teh sploh ne razumejo in ne znajo misliti?
 
Šesto vprašanje. Kako bi se počutili učenci, če bi imeli bistveno več nadzora nad tem, kar se jim dogaja iz dneva v dan, ko se od njih pričakuje, da so normalni, pridni, disciplinirani, delovni, uspešni, da imajo imeli dobre in najboljše ocene, da se lepo vedejo, da so prijazni in prijetni in ubogljivi in v ponos svojih staršev?
 
Kašna bi bila torej šola, za katero bi z lahkoto rekli, da je v ponos znanosti, teoriji in najboljšim spoznanjem o naravi učenja in poučevanja, kar jih trenutno zmoremo?