Za kaj je sočutna šola

Na podlagi doslej zapisanega že lahko rečemo, da je sočutna šola za to, kar dela ljudi dobre in boljše: počutiti se varno z drugimi ljudmi, skrbeti drug za drugega, pogovarjati se. V sočutni šoli je zato pomembno blagostanje otrok in odraslih, pomembno je sočutje. Kaj pomeni, da je oboje pomembno?

Najprej je pomembno, ker se otroci vsak dan vračajo iz šole domov. In niso vsi domovi kraji blagostanja, sočutja, empatije, spodbujanja in zagotavljanja varnosti, osebnostnega in duhovnega razvijanja. Nekateri domovi so bolj kakor to kraji brezbrižnosti, stresa, nasilja in duševnih bolezni. Tudi na videz čudoviti domovi so včasih toksični, ker se otrok počiti siljenega k uspehu, v katerega verjamejo njegovi starši, zaverovani v iluzije.
 
Otrokovo podrejanje zahtevam, potrebam, interesom in željam staršev ne prispeva k njegovemu blagostanju. Prispeva k odrekanju lastnim željam in k navideznemu blagostanju, ki pa ni notranje, saj je zgolj videz.
 
V sočutni šoli je zelo pomemben del njenega delovanja duševno zdravje – ne le otrok, temveč tudi vseh zaposlenih. Duševno zdravje je tako pomembno, da mu v sočutnih šolah posvečajo vso pozornost. Šele tako vzpostavljajo nujne pogoje, ki so potrebni za krepitev blagostanja in duševnega zdravja. To ni prepuščeno zgolj družinam ali celo posameznikom in njihovi bolj ali manj močni volji ter nekaterim strokovnjakom.
 
Nastajajo modeli delovanja sočutne šole, ki imajo prepoznavne in razumne koordinate.
 
Prvič. V sočutni šoli se učitelji in učiteljice učijo posebne drže do učencev in učenk, ki je obenem drža, s katero vstopajo v medsebojne odnose. Drža je ta: kot učitelj sem tukaj ter odgovarjam za vsakogar in vse. Izjava je slišati filozofsko, vendar to ne pomeni, da se je moramo ustrašiti ali jo zavrniti kot abstraktno in odtujeno od vsakdanjega življenja. Pomeni namreč tole.
 
Nihče ne more stopiti na moje mesto, nihče ne more biti odgovoren do drugih ljudi, na primer do učencev ali drugih bližnjikov, namesto mene; odgovoren sem samo jaz, in sicer kot unikatno, neponovljivo bitje. V takem razmišljanju je izjemno pomemben premik, značilen za sočutno šolo in njeno delovanje.

Kot učitelj se zavedam lastne neponovljivosti, zato v svojem delovanju ne kopiram nikogar, se ne prilagajam idealnim ali zahtevanim predstavam, kakšen naj bi bil kot učitelj. Jasno mi je, da sem zares odgovoren do drugih šele kot unikatno, izvirno, neponovljivo bitje, ne kot bolj ali nanj slaba kopija nekoga drugega.
 
Premik torej ne pomeni odstopanja od lastne identitete, temveč pomeni gibanje k njej, pomeni odmetavanje vsega tistega, kar ni moje, čeprav morda dolgo verjamem, da je. 
 
Filozofsko rečeno: odgovornost do drugega me izprazni tega, kar imam najbolj za svoje, a je zgolj iluzija, ki jo ljubim, pa niti ne vem, zakaj in čemu jo ljubim. Izprazni me smetja, ki me v življenju zgolj ovira. Paradoksno postajam vse močnejša podpora za drugega, kolikor bolj sem na ta način izpraznjen.
 
Lévinas zato upravičeno vztraja, da se mora ego najprej prečistiti, doživeti mora notranje očiščenje, ki ga izprazni tega, kar sam imenuje imperializem ega.
 
Imperializem ega je predvsem prepričanje jaza, da je pomembnejši, kot je v resnici, da je nekaj drugega od tega, kar v resnici je; njegova pomembnost je namreč zlasti imaginarna, domnevna, fiktivna, kar pomeni, da ego zgolj verjame vanjo, medtem ko objektivno ne obstaja.
 
Drugič. Sočutna šola temelji tudi na razvijanju zaščitnih faktorjev ali dejavnikov, ki opolnomočijo tako odrasle kakor otroke oziroma mladostnike. Tudi to je zelo pomembno. V sočutni šoli ne vztraja domneva, da so odrasli že opolnomočeni, otroci pa še ne, da odrasli vse znajo in zmorejo, otroci pa se morajo vsega tega šele naučiti, ker so pač – otroci. Prav zato skupaj oblikujejo sočutno okolje (compassionate environment). V sočutni šoli zato ne govorimo toliko o opolnomočenju tega ali onega posameznika, temveč govorimo zlasti o opolnomočenju vseh in vsakogar.
 
Opolnomočenje pomeni krepitev posameznika v njegovi ali njeni individualni neponovljivosti, enkratnosti in odprti identiteti – pomeni krepitev identitete kot odprtosti in odpiranja do drugega.