Za kaj?

Za kaj si torej živel vse življenje? Za kaj si se boril? Si se sploh za kaj boril ali si samo preživel, uživajoč v tem, za kar so se pred teboj borili drugi, da si lahko verjel, da se tebi sploh ni treba boriti?

Si kot nekoč Proudhon, ki je verjel, pa ne samo on, da se družba kar sama od sebe razvija k vse večji egalitarnosti oziroma pravičnosti, blaginji in vsemu drugemu? Zelo udobno je tako verjeti, ker ti potem ni treba narediti absolutno ničesar. Dovolj je, da se nasloniš nazaj in počakaš, da se družba razvije. Še udobneje pa je verjeti politikom, ki ti obljubljajo, da bodo oni namesto tebe poskrbeli, da se bo družba zares razvijala v smeri vse večje pravičnosti, egalitarnosti, emancipacije ljudi, demokracije, da bo vse raslo, da bo vsega iz dneva v dan več, da ti bo še udobneje, kot ti že je, udobno pa bo tudi vsem drugim, ki jim ta hip morda še ni.

Tak pogled na družbo je optimističen, pravijo, optimistični pa bi morali biti tudi ljudje, dodajajo, sklicujoč se na psihologe, čeprav je pogled v resnici utopičen oziroma nemogoč. A udobno je verjeti, da je optimističen, kot je udobno verjeti, da tik pod površjem ali za prvim vogalom na vse čaka pravična družba.

Marx je vedel, da je resnica družbenega življenja bistveno drugačna. Nasprotje ali antagonizem med delavcem in kapitalistom, med tem, ki ima dostop do kapitala, in tem ki ga nima, je neizogibna značilnost življenja ljudi v kapitalizmu; izgine lahko šele, ko se delavec upre – vse drugo so zgolj pravljice za naivne. Magično ne more izginiti, zaklinjanje, da bi se to vendarle zgodilo, pa je povsem nemočno, kot so tudi sicer nemočni poskusi čaranja.

Ko torej sprašujem, za kaj si se boril vse življenje, mislim na upor. Mislim natanko na to, na kar je mislil Marx. Brez upora se namreč ne bo zgodilo čisto nič, če odštejem procese, zaradi katerih bo na voljo več istega.

Potrebna je tudi kritična misel, saj brez nje človek niti ne pride do spoznanja, da je potreben upor. Proudhon je tako naivno verjel, naivno pa verjamejo tudi številni drugi ljudje, čeprav se piše leto 2018, da postaja z razvojem tehnologij življenje boljše za vse ljudi, kar med drugim pomeni, da bodo postajale dobrine vse cenejše in da bodo tudi revni ljudje končno prišli do njih.

Enako naivno je tudi verjeti, da tovarne, podjetja, ustanove, institucije niso kraji, kjer se vzpostavljajo družbeni odnosi med delavci, lastniki kapitala, stroji, napravami in orodji. Tu pride do polnega izraza še eno korenito Marxovo spoznanje, ki obenem dokazuje naivnost ljudi, da se v življenju svobodno odločajo, kaj bodo delali in kako bodo živeli.

Marx je vedel, da ljudje vstopajo v medsebojno odnose v danem družbenem polju, da ga ne ustvarijo sami, ko se rodijo, saj vselej že obstaja. Družbeni razvoj je preobsežen, da bi sami s subjektivnimi odločitvami vplivali nanj. Ima zakonitosti, ki vplivajo na posameznike, ti pa le redko, če se združijo, vplivajo nanje.

Osamljeni posamezniki tako naivno verjamejo, da z delom na sebi, z zaupanjem v psihologe, s svobodnimi odločitvami za to ali ono dobrino prispevajo k družbenemu razvoju. Z Marxom lahko dodam: dodajanje morale k vsakdanjemu vedenju ne more nadoknaditi manka inteligence, zlasti pa ne more zmanjšati naivnosti takega razmišljanja.

Ljudje so kljub temu naivni še naprej, zato ob priložnosti tudi prepričujejo drug drugega, da je treba biti v življenju dober in spodoben, medtem ko se ni treba ukvarjati z vprašanji lastništva nad kapitalom, narave dela ali vprašanji, kam gre presežna vrednost.

Dober in spodoben človek zato mirne duše naivno verjame, da je svet iz dneva v dan boljši, zato se mu ni treba boriti za emancipacijo vseh ljudi, za osvoboditev vseh ljudi, saj mora skrbeti zgolj zase, medtem ko pomeni svoboda kapitala podrejanje vseh.

Načelo življenja je torej jasno: vsak posameznik naj skrbi zase, medtem ko bo kapital domnevno skrbel za vse, v resnici pa bodo njegovi lastniki, še bolj pa upravljavci z njim skrbeli za kopičenje kapitala v rokah elit.

V orisanem obzorju bo še bolj kot prej očitno, kako zelo se psihologi motijo, ko predlagajo ljudem delo na sebi, kritično razmišljanje, meditacije in čuječnost, obenem pa se sprenevedajo, kot da ne vedo, kaj naredi na človeku pomanjkanje dela, pomanjkanje denarja, kaj naredi ljudem revščina in kakšno opustošenje je za posameznike, če nimajo ob sebi sočloveka, s katerim bi se lahko resno pogovarjali o konkretnem življenju, ki ga živijo, in živijo, kot da ne pripadajo nobenemu družbenemu razredu, nimajo zgodovine in obstajajo le v megleni resničnosti psiholoških fantazij.