Za egalitarne preobrazbe sveta

Naslednjo sredo bo na Fakulteti za socialno delo potekala predstavitev znanstvene monografije z naslovom Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami, ki sem jo uredil. Knjigo držim v roki še vso svežo in dišečo; to je vonj, ki mi je res všeč. Obenem se že sprašujem, kaj bom povedal na njeni predstavitvi. Osnovno vprašanje, o katerem razmišlja knjiga in ki si ga zastavljam sam, predstavljam v nadaljevanju.

Kaj se dogaja po svetu ta hip, ko tole pišem? Dogaja se (tudi) to, kar imenuje Alain Badiou novo poudarjanje temeljnih Marxovih spoznanj. To ne pomeni, da na pamet ponavljamo za Marxom, saj pomeni vnovični premislek tega, kar je spoznal.
 
Spoznal je na primer, da v kapitalizmu tisti, ki imajo, praviloma dobivajo več in več, oni, ki nimajo, pa nimajo niti realnih priložnosti, da bi kaj dobili, če odštejemo naključja. Spoznal je, da tak način kopičenja premoženja in kapitala, denarja in presežkov spremlja tudi kopičenje življenja. Na kratko: vsak dan več istega. Različnost in drugačnost v takem svetu sploh nimata nobene vrednosti, čeprav se ju pretirano hvali.
 
Natanko zato so potrebne emancipatorične politike, saj emancipacije v kapitalizmu nihče nikomur ne podari. Pregnano rečeno: indeks emancipatoričnih praks združuje njihove pomene, ti pa so vezani na ustrezno poimenovanje. S tem hočem reči, da se v svetu vnovič dogaja nekaj, kar je za nekatere ljudi strašljivo in nedopustno. Naj to ponazorim z vzporednico.
 
Ko se zgodi v umetnosti, znanosti, filozofiji ali politiki radikalna sprememba, pa naj gre za epistemološke prelome, paradigmatske spremembe ali preprosto revolucije, se nekaj za vselej spremeni. Fizika po Einsteinu zato ne more biti več taka, kot je bila pred njim. Enako velja za glasbo po Schoenbergu ali slikarstvo po Picassu.      
 
Kdo bi porekel, da so take spremembe diktatorske, toda motil bi se. Svet je očitno tako narejen, da so take korenite spremembe mogoče, pri čemer ni pomembno, ali so nam všeč ali ne; všečnost ni v nikakršni povezavi z njimi. Morda ne maramo za Picassa, toda naši občutki ne spremenijo objektivnega dejstva, da je ustvaril nekaj novega.
 
Tu se rojeva nekaj novega. Egalitarne preobrazbe, kajti prav o njih govorim, so natanko take – egalitarne. Ni nujno, da so vsem ljudem všeč.
 
Zagotovo niso všeč ljudem, ki so na hierarhičnih lestvicah zgoraj. Torej niso všeč pripadnikom elit, bogatim ljudem, ljudem, ki imajo veliko premoženja in kapitala, saj navadno želijo ohraniti, kar jim domnevno pripada, kar so zasluženo pridobili.
 
Kako so v takem svetu egalitarne preobrazbe mogoče? Kako je mogoče spremeniti organiziranje delovnih mest in samega načina dela, kako je mogoče odpraviti nacionalizme, tribalizem in rasizem, če pa je toliko ljudi prepričanih, da je vse to v človekovi naravi in je čisto v redu?
 
Radikalne egalitarne spremembe so lahko samo nov začetek, ki preprosto ne more biti miren, prijazen prehod od starega k novemu. Nemogoče si je predstavljati, da Einstein počasi, kontinuirano prehaja od Newtona k novi, kvantni fiziki. Prav tako ne obstaja zvezen prehod k načinu razumevanja glasbe, ki ga zastopa Schoenberg. In Freud ne more gledati na paciente tako kot psihiatri, samo čisto malo drugače.
 
Nov začetek terja gibanje, ki zajame veliko ljudi. Ne obstaja egalitarna preobrazba družbenega življenja brez takega družbenega gibanja, v katerem so ljudje neodvisni nosilci novega. Če se novo začne spreminjati v dogmo, je kajpak vsega konec, še preden se je sploh dobro začelo. Vizija egalitarne prihodnosti tudi ne more obstati brez močne podpore države, glede česar nas je zgodovina že dodobra poučila. In dobre vizije ni brez dobrih idej, kot bi dejal stari dobri Platon.