Za duševno blagostanje

Dovolj izkušenj imamo na voljo, da lahko rečem tole: dobro pogovarjanje odpira simbolne prostore, duhovne prostore, znotraj katerih se ljudje dobro počutijo in postajajo še bolj zmožni za dobro pogovarjanje, ki vodi k skupnim simbolnim poslanstvom. Preprosto rečeno: ko se ljudje učijo dobrega pogovarjanja, spoznavajo, kako dobro je biti skupaj in skupaj kaj dobrega narediti. V teh časih je tako bolj kot kdaj prej pomembno biti dober gostitelj za druge ljudi, kajti vsakdo naj bi bil za nedoločen čas čim bolj izoliran. Na srečo smo lahko fizično izolirani in simbolno povezani – in ne obstaja zgornja meja take povezanosti. Take povezanosti ni nikoli preveč.

Morda je eno najbolj zanimivih spoznanj s področja sodobne psihologije osebnost tole. Osebnostne značilnosti, poteze in dimenzije, ki nas kajpak spremljajo vse življenje, dolgoročno pomembno vplivajo na nas, saj se njihovi učinki, čeprav so lahko zelo majhni, z leti nalagajo in povečujejo. Naša življenja so zato čez nekaj let ali, še raje, desetletij, pomembno določena s temi kumulativnimi učinki, zato je dobro vedeti, kakšni so in kako jih lahko zmanjšujemo, če so negativni. S tem vplivamo na lastno duševno blagostanje.
 
Strokovnjaki se že dolgo strinjajo, da je za blagostanje pomembno zmanjševanje nevroticizma ter povečevanje odprtosti, zmožnost za dobro pogovarjanje, sklepanje dogovorov in zanašanje na občutke vesti.
 
A kako vplivati na vse to, kako dosegati spremembe, kako povečevati blagostanje, kako postajati gostitelj drugih in kako se učiti za skupno blagostanje, ne le za blagostanje samega sebe, h kateremu nas nenehno nagovarjajo?
 
Obstajajo močne povezave med kroničnimi afekti ter občutenji zadovoljstva, sreče in blagostanja. Negativni kronični afekti jih tako močno omejujejo, medtem ko jih kronični pozitivni afekti prav tako močno povečujejo. Saj je logično.
 
Negativni afekti so vezani na nevroticizem, pozitivni pa na odprtost. Ljudje na žalost lahko leta dolgo prenašajo nevrotične občutke tesnobnosti, zaskrbljenosti in celo depresije, pa se ne naučijo nujno, kako jih preprečiti. Blagostanje ali pomanjkanje blagostanja zato lahko predvidimo leta vnaprej, in sicer na podlagi poznavanja osebnostih dimenzij posameznika.
 
Na prvi pogled se sliši pesimistično, toda v resnici ni. Človek, ki se nauči biti dober gostitelj in zna gostiti druge ljudi, da skupaj ustvarjajo prostore za dobro pogovarjanje, že prispeva k zmanjševanju stresa in negativnih afektov.  
 
Raziskave kažejo, da za duševno blagostanje ni dovolj, da se ima človek fajn, da se dobro počuti, da mu je dobro, kot se reče. To je sicer v redu, je pa premalo. Potrebni so vsaj še trije dejavniki, da bi res lahko govorili o blagostanju. Dejavniki so tile.
 
Učinkovito reševanje problemov, učinkovito spopadanje z izzivi. Ljudje z visoko izraženim nevroticizmom pogosto uporabljajo neučinkovite, neracionalne mehanizme, kot so na primer beg v domišljijo, zanikanje problemov, umikanje ter napadalno ali agresivno vedenje. Lahko pa se naučijo učinkovitejšega delovanja.
 
Osebnostna rast. Ta vse prevečkrat slabo razumljena in izrabljena fraza v resnici pomeni tole. Človek osebnostno raste, ko namerno vztraja v simbolnih prostorih, ko se torej velikokrat srečuje z dobrimi gostitelji, s katerimi se dobro pogovarja. Osebnostne rasti se ne more učiti iz priročnikov, zanjo je premalo, če dela na sebi. Obstaja tudi razlika med osebnostno rastjo in osebnostnim razvojem, ki je v glavnem neintencionalen. Osebnostna rast je tako osebna, ker se človek odloči zanjo in ji pripiše velik pomen oziroma veliko vrednost. Če tega ne stori, je kajpak tudi rast majhna.
 
Pozitivni odnosi z drugimi ljudmi. To niso odnosi, v katerih se človek dobro počuti, temveč so odnosi med ljudmi, ki se odločijo za osebnostno rast. Ni vsak odnos z drugimi ljudmi tak, da prispeva k osebnostni rasti, čeprav se ljudem zdi, da je dober in pozitiven. Daleč od tega.
 
Pozitiven odnos z drugimi ljudmi v osnovi pomeni, da skušam biti dober gostitelj.