Za drugačno šolo – 9.

Povabili so me na neko strokovno srečanje, kjer naj bi na kratko spregovoril o tem, kaj lahko sodobna nevroznanost pove učiteljem in načrtovalcem šolskih politik. Po domače: kako spremeniti šolski sistem, da bodo otroci deležni več tega, kar zagovarja znanost. Danes želim na kratko predstaviti eno samo idejo, za katero sem prepričan, da je zares dobra.

Filozofski uvod.
 
Človek je končno bitje. Njegovo razmišljanje o svetu je končno, kar pomeni, da lahko traja le določen čas, potem pa nič več. Razmišljanje je mogoče, ker ima človek možgane in ker obstaja um. Trenutno ni pomembno, ali je um isto kot možgani, moja ideja je, da ne, ker je pomembnejše nekaj drugega. Razmišljanje lahko poteka le v umu, to pa obenem pomeni, kot je pokazal Kant, da je vsako razmišljanje nujno način, kako um raziskuje samega sebe. Ali kot je pokazal pred njim Spinoza, ta osamljeni filozof v svetu, v katerem je bilo silno nevarno razmišljati: človek vselej že ima določeno znanje. Torej ga uporablja, da bi razumel znanje, ki ga že ima, in da bi ga imel še več. Pogoj znanja je torej znanje. To je pa že nekaj čisto drugega kot kapitalistična rast vsega.
 
Da bi torej imeli znanje, moramo imeti znanje, ki nam pove, kaj znanje sploh je. Znanje ne obstaja objektivno v vesolju in ne pade v našo glavo, ko odpremo oči. Potreben je um, ki ga konstruira iz množice informacij.
 
Bistveno pri tem pa je to, na kar Kant ves čas opozarja. Um ni svoboden, da naključno ali arbitrarno določa, kaj je znanje in kaj ni. Prav nasprotno je namreč res. Um nenehno omejuje samega sebe, in sicer skladno z zakonitostmi lastne narave. Ne omejuje ga torej nekaj od zunaj, omejuje se sam.
 
Ko um omejuje samega sebe in konstruira vednost, je avtonomen ali samostojen. Zunaj uma ni ničesar. Um je svoboden, da omejuje samega sebe, in je svoboden, ko omejuje sebe.
 
Kantov konstruktivni predlog za svobodno življenje ljudi je: omejujte se skladno z zakonitostmi uma, kajti tako delovanje vas zares osvobaja.
 
Kantov filozofski uvod izjemno dobro ponazarja sodobno nevroznanstveno spoznavanje delovanja možganov. Ko se učijo, narejeni so prav za učenje, se ne dogaja zgolj kopičenje sinaps. Dogaja se še nekaj drugega, zelo osupljivega.
 
Učenje poteka v hierarhično urejenih fazah. Učenec, ki skuša postati mojster v nečem, ni pomembno, kaj to je, povečuje kompleksnost tega, kar usvaja, in učinkovitost v izvajanju usvojenega. Spremljanje nevronov oziroma njihovega delovanja nam pove, da jih na začetku učenja sodeluje zelo veliko, potem pa se njihovo število zmanjšuje. Povečuje se namreč učinkovitost, za katero nekateri nevroni preprosto niso več potrebni, ker ne prispevajo k učinkovitosti, zato odpadejo.
 
Da pa bi učenec postal mojster v čemerkoli, potrebuje poleg možganov, narejenih za učenje, še dobrega učitelja. Raziskave dokazujejo, da je učiteljevo vedenje, ki ga spremlja učenec, izjemno pomembno.
 
Tole razume vsakdo: ni tako pomembno, koliko učitelj ve, danes itak več od njega ve Google, če lahko tako rečem, zares pomembno je, kako se obnaša, kakšen vtis naredi na učenca. Google ne naredi nobenega vtisa, sploh pa ni živo bitje, učitelj ga lahko naredi. In raziskave prav tako dokazujejo, da se učenci močno spreminjajo, ko je pred njimi učitelj, ki ga spoštujejo in celo občudujejo.
 
Učenci namreč sledijo učitelju. Ne vsi, ne vselej in ne absolutno, seveda. Kar pomeni: učitelj, ki navdušuje mlade s svojo strastjo do raziskovanja sveta in vednosti, je na dobri poti. Učenci, gotovo ne vsi, mu bodo sledili, kar pomeni, da bodo še sami hoteli strastno raziskovati svet in o njem veliko vedeti.
 
To pa je že nekaj čisto drugega kakor učenje na pamet za dobro oceno. Če torej želimo, da bodo mladi ljudje radovedni in bodo hoteli raziskovati svet, je koristno, če usposobimo učitelje, da bodo še sami taki.
 
Radovedni in kritično misleči učitelji imajo veliko radovednih in kritično mislečih učencev, ki se učijo odkrivati probleme, jih raziskovati, razvijati nove ideje in ustvarjati dobre rešitve odkritih problemov. Učenci, ki se dneve in dneve učijo na pamet, učenci, ki se učijo predvsem za dobre ocene, učenci, ki se učijo, da bi ustregli z uspehi staršem, niso na dobri poti, da počnejo kaj takega.
 
Kakšne učence torej sploh hočemo?