Za drugačno šolo – 8.

Spoznanje je srhljivo. Danes ne živimo v svetu, v katerem želimo živeti; živimo v svetu, kakršnega oblikujemo. Kako je mogoče, da oblikujemo svet, v katerem nobeno razumno bitje ne želi živeti, saj mu grozi uničenje? Kako je mogoče delati nekaj, kar je v nasprotju s tvojimi najboljšimi interesi? Vprašanje si je zastavljal pred stoletjem tudi Sigmund Freud, saj ga je verjetno podobno vznemirjalo, kot ob koncu časa vznemirja mene.

Še bolj me vznemirja, ko pomislim, koliko staršev vzgaja otroke za inteligentno in kakovostno življenje, koliko vzgojiteljev in učiteljev počne isto, koliko političnih voditeljev že desetletja obljublja volivcem natanko isto, koliko psihologov in terapevtov in socialnih delavcev in drugih ljudi nenehno ponuja ljudem modele za razvijanje sreče in zadovoljstva in dobrih medsebojnih odnosov, svet, v katerem se vse to dogaja, pa sproti uničujemo, da drvi naravnost v prepad. Kako je vse to mogoče?
 
Za dobro razumevanje pritožb čez domnevno preobremenjenost otrok v šolah je koristno poznati tudi premik od življenja ljudi v kapitalizmu od njegovega začetka do druge polovice XX. stoletja, od tega, kar je raziskoval Foucault, disciplinatorne družbe, biopolitike etc., do tega, kar je taisti avtor nameraval raziskovati, a ga je leta 1984 prehitela prezgodnja smrt. Na kratko: razvoj neoliberalizma v zadnji četrtini XX. stoletja spremlja prehod od disciplinatorne oblasti k mentalni in psihični optimizaciji ljudi. Krotko telo, ki ga je raziskoval Foucault, je zamenjalo telo kot organski stroj, ki ga je mogoče v nedogled trenirati ali, bolje rečeno, optimizirati in vpenjati v sodobne digitalizirane tehnološke procese; sodobna oblast se napaja natanko pri tem. Otroke moramo zato uzreti kot subjekte oziroma podložnike in sočasne nosilce takih oblastnih procesov, saj nanje delujejo že od rojstva. Razumeti pa jih moramo tudi skozi prizmo psiholoških mehanizmov, kot sta permisivnost in prijateljska razsežnost sodobnih oblastnih mehanizmov, o katerih sem že pisal. Rečeno zelo jedrnato: sodobni oblastni mehanizmi potrebujejo učence, da se nenehno optimizirajo, da ves čas delajo na sebi, da s pomočjo svojih staršev vlagajo vase kot projekte. Takega posameznika potrebujejo neoliberalni režimi, ne zgolj starši, zato ne smemo naivno misliti, da so se posamezniki medtem razsvetlili in se sami od sebe začeli vesti na načine, ki jih raziskujemo v luči neoliberalnih tehnologij moči, ne smemo misliti, da se otroci vedejo tako, kot se, zaradi nenormalnih pričakovanj svojih staršev.
 
Dogaja se tole. Medtem ko se starši šolajočih se otrok nenehno usposabljajo na neštetih seminarjih in delavnicah, kjer jih učijo zdravo živeti, delati na sebi, osebnostno rasti, razvijati socialni in kulturni kapital, čustveno in socialno inteligenco, kjer jih motivirajo za kreativnost in ustvarjalno delo out of the box, kjer jih usposabljajo za nove in nove poklicne kompetence, saj se morajo doživljenjsko usposabljati in izobraževati, se tudi njihovi otroci v šolah srečujejo z enakimi tehnologijami sebstva, opolnomočenja in dela na sebi, ki se jim ne morejo in ne smejo upirati; svobodna volja nima s tem nobene resne zveze.
 
Vse skupaj ima dve razsežnosti. Prva se imenuje optimiziranje samega sebe. Otroci se zgodaj v življenju naučijo, da morajo biti optimalni, kar pomeni, da morajo razvijati potenciale, ki jih imajo; o tem ni mogoče resno dvomiti, zato se otroci odzivajo razumno, to pa pomeni, da sprejemajo zahtevo po optimalnosti, kolikor je to v njihovi moči. Lastne potenciale lahko razvijajo na neskončno načinov, med katerimi tudi izbirajo. Torej morajo izbirati in tudi lahko izbirajo. Včasih imajo pri tem težave, zato so tam svetovalci in motivatorji in vzgojitelji in učitelji in kajpak starši in vsi drugi.
 
Druga razsežnost neoliberalnih režimov moči in tehnologij sebstva se imenuje učinkovitost. Tako kot morajo biti starši učinkoviti na delovnih mestih, da vse raste in da jih ne odpustijo, morajo biti učinkoviti tudi njihovi otroci. Domneva o preobremenjenosti je zato zgolj puhlica, saj je za vsem tem imperativ, je zahteva, dolžnost, o kateri ni mogoče resno razpravljati.
 
Ali si prestavljate, da delavci rečejo, da so preobremenjeni? Seveda si ne. Mislim, lahko rečejo, a jih ne bo nihče poslušal. Poslušal jih ne bi, ker je temeljna, vodilna ideja delovanja sodobne oblasti zelo jasna in trdno zasidrana v življenjih ljudi: s tem, ki ne more biti optimalen in dovolj učinkovit, je nekaj narobe, zato potrebuje psihoterapijo, da se spravi k sebi in nadaljuje s svojim življenjem, kot je začrtano in kot se spodobi.
 
Morda je zato daleč najboljša ponazoritev življenja ob koncu časa tale. Podnebne spremembe, za katere skrbimo sami, resno ogrožajo prav tisti način življenja, ki ga nosilci mainstreama na vse grlo hvalijo: produktivno in učinkovito delo; dela za rast vsega; optimiziranje vsega; kopičenje kapitala. Zanje se ne zmenijo, saj ogrožajo to, čemur se niso pripravljeni odreči, to, česar niso pripravljeni resno postaviti pod vprašaj.
 
Preprosteje je razpravljati o domnevni preobremenjenosti otrok v šolah. Njihovo razbremenjevanje seveda ne bo ustavilo podnebnih sprememb in ne bo niti malo vplivalo na neoliberalne načine življenja, obremenjene z zahtevo po neskončnem, brezmejnem delu in kopičenju vsega.
 
Resnica pa je neusmiljena. Danes namreč ni časa za prerekanje o domnevni preobremenjenosti otrok, danes je čas za nekaj drugega. Prav včeraj je Andrew Glikson, avstralski profesor na Geothermal Energy Centre of Excellence, University of Queensland, priobčil razpravo z naslovom A Revison of Future Climate Change Trends. Njegov povzetek je natanko takle: further rises in temperature in future would enhance the intensity and frequency of extreme weather events, entering uncharted territory unlike any recorded during the Pleistocene, rendering large parts of the continents uninhabitable.   
Dobrodošli v puščavi realnega.