Za drugačno šolo – 7.

Obstaja torej več dejavnikov, ki pomembno vplivajo na načine šolanja mladih ljudi. Do izjemno zanimivega vpogleda v naravo šolanja pridemo tudi, če razmišljamo, kaj je pomembno za odrasle ljudi na delovnih mestih. Obstaja veliko raziskav, s katerimi znanstveniki dokazujejo, kako pomembno je biti na delovnem mestu zadovoljen ali celo srečen. Ker je za mlade delovno okolje učilnica, ni povsem nesmiselno razmišljanje o njihovem zadovoljstvu in občutkih sreče ter o dejavnikih, ki vplivajo nanje. Če vemo, kaj jih spodbuja in omogoča odraslim ljudem na njihovih delovnih mestih, smo že na dobri poti h kreativnemu razmišljanju, kako preoblikovati šolska delovna mesta, da učenci ne bodo le nesmiselno preobremenjeni, ampak bodo tudi zadovoljni in srečni. In težko bo kdo dokazal, da ni pomembno, ali so učenci in dijaki zadovoljni in srečni ali ne; tega pravzaprav ni mogoče dokazati. Znanost pravi, da obstaja vsaj pet ključnih dejavnikov, ki omogočajo, spodbujajo in krepijo občutke zadovoljstva in sreče, zato jih navajam. 

Ljudje so bolj zadovoljni, ko uživajo pri delu, ki se ga lotevajo. Duhamorno, abstraktno, ne dovolj razumljeno delo, ki ga morajo opravljati, ne da bi v njem prepoznali pomen in smisel, zagotovo ne prispeva k občutkom zadovoljstva, kaj šele sreče.
 
Občutke zadovoljstva in sreče spodbuja tudi delo na delovnih mestih, kjer delamo skupaj z drugimi ljudmi in se v njihovi družbi dobro počutimo, kar zlasti pomeni, da nismo pod stresom, da ne čutimo napetosti, možnosti za spore in konflikte, da ne čutimo jeze, zavisti ali sovraštva.
 
Na delovnih mestih je pomembna tudi empirična izkušnja, da smo za svoje delo primerno nagrajeni. V šoli je taka nagrada lahko dobra ocena, nikakor pa ne zgolj ta.
 
Za občutek zadovoljstva in sreče je pomembnejše od ocene občutenje osebnega napredka. Pomembnejši je občutek, da imamo na voljo dovolj prostora, fizičnega in duhovnega, da lahko razvijamo svoje sposobnosti, da napredujemo, da smo vse boljši v nečem. Mnenja, da je dovolj, če smo povprečni, taki kot drugi, da je dobro, da nismo v ospredju, da ne odstopamo, da nismo izjema, zagotovo ne spodbujajo občutkov zadovoljstva in sreče.
 
Zadnji od petih dejavnikov, ki jih omenjam, je morda še pomembnejši. Pozna ga vsak človek. To je občutek, da nas drugi ljudje spoštujejo in cenijo, da nad potrjujejo v naših dosežkih, da spodbujajo naš razvoj, da niso ovira na naši poti.
Spominjam se profesorice za geografijo, ki je imela navado reči, da ni pomembno, kaj dijak misli. Rekla je, da je to postranska stvar. Hotela je, da pred tablo povemo le tisto, kar je prehodno sama povedala nam, domnevam, da zato, ker je bilo zanjo to edino vredno; znanost je do danes verjetno že povozila večino njenih takratnih trditev. Če si torej hotel povedati kaj po svoje, lahko je bilo seveda tudi napačno, a saj smo bili najstniki, nas je ustavljala, češ da je postranska stvar, kar mislimo ali nameravamo reči.
 
Zaradi nje sicer nisem padel v depresijo, toda lekcija je ostala: misli ali povej le tisto, kar od tebe pričakujemo, in čisto nič drugega. Ne trdim, da je danes v vseh slovenskih šolah natanko tako, a ker delam vsa ta leta z dijaki, prav velikega napredka od tistih časov, ko sem sam hodil v šolo, ni videti, če jim dobro prisluhnem, ko pripovedujejo, kako doživljajo šolanje, pri čemer ne mislijo zgolj na preobremenjenost, ampak predvsem na medsebojne odnose z učitelji.