Za drugačno šolo – 4.

Otroci naj bi se v šoli razbremenili. Taka je začetna ideja. Postavimo hipotezo, ki je verjetna. Potem zbiramo podatke, da jo preverimo. Izkaže se, da so otroci zares preobremenjeni. Ugotavljamo, kaj jih obremenjuje. Razumno je pričakovati, da neprimerna bremena zmanjšamo ali odstranimo. A če deco zgolj razbremenimo, še nismo storili veliko. Obstaja namreč še ena ideja, ki je za razumevanje te problematike zelo pomembna. Da se otroci pogosto učijo na neustrezne načine, in sicer na pamet. Tako učenje, strogo vzeto, sploh ni učenje, je pa obremenjujoče. Za pravo učenje se mora zgoditi vse kaj drugega. Učenje nikakor ne pomeni, da moramo v možgane naložiti čim več podatkov, informacij in drugega. Možgani namreč sploh niso narejeni za tako nalaganje, niso skladišče informacij. Narejeni so za nekaj čisto drugega – za razumevanje in kreativno reševanje problemov. Dokler v šolskem polju načrtovalci šolskih politik ne bodo dojeli, za kaj so narejeni, dokler ne bodo znali obremenjevati (!) možganov na njim primerne načine, bo vsako drugačno obremenjevanje ali razbremenjevanje zgolj potuha, da se ni treba učiti, da ni treba misliti in da je v življenju zelo pomembno, da je človek razbremenjen, vesel, sproščen in da dogaja. Sledi vzporednica.

Bogati ljudje, pripadniki elite, silno radi razpredajo in ustvarjajo vtis, da mislijo in kreativno rešujejo probleme sveta. Na primer v mondenem švicarskem Davosu. Na primer te dni. Blazno zanimivo je spremljati njihov besednjak, ko se v luksuznih hotelih, kamor se v glavnem pripeljejo s privatnimi avioni na fosilna goriva, da spustijo v zrak ogromno toplogrednih plinov, med obilnimi obroki in drugimi dobrinami, ki zagotavljajo ležernost, udobje in ugodje, pogovarjajo o reševanju pomembnih zadev tega sveta.
 
Sem sodijo kajpak podnebne spremembe in naraščajoče neenakosti med njimi, ki imajo dostop do kapitala, in onimi, ki ga nimajo in ga tudi nikoli ne bodo dobili. A razpredajo kljub temu lahko, ker je zelo udobno in je dobro za zunanjo podobo, za medije torej, ki njihove besede še tople odnašajo v ušesa navadnih smrtnikov.
 
A navadni smrtniki vendarle nismo povsem neumni in zabiti. Ko nam pripovedujejo pravljice, jim ne nasedamo, saj beremo dobre knjige in mislimo o tem, kar preberemo, ker smo se tega naučili; ne sicer ravno v šoli, ampak to trenutno ni pomembno.
 
Tako na primer vemo, da sedaj le še peščica ljudi drži v svojih rokah toliko premoženja kot polovica človeštva. Nekoč je bilo takih ljudi nekaj tisoč, potem nekaj sto, danes jih je natanko 26.
 
Lahko navedem še več objektivnih podatkov, ki se jih ni treba naučiti na pamet. Ob njih se je treba kvečjemu resno zamisliti. Ko se učenec ali dijak ali kdorkoli zares zamisli nad tem, kar bom navedel, se začne z njim nekaj dogajati. Zaradi podatkov, ki si jih bo morda zapomnil, sicer ne bo dobil petice pri kakem predmetu, bo pa počasi dojel, ker bo razmišljal o njih, da živimo v svetu, v katerem pripovedovanje pravljic zgolj maskira dejstva in podatke, da se nič ne bi zares spremenilo.
 
Nekaj je torej treba spremeniti, ne pa se zgolj razbremenjevati, učiti na pamet in skušati imeti čim več točk za napredovanje po družbeni lestvici.
 
Podatki torej. Navaja jih tudi Michael Roberts v zadnjem blogu (23. januar 2019).
 
Premoženje najbogatejših ljudi sveta narašča z vrtoglavo hitrostjo. Leta 2018 je naraščalo s hitrostjo 2500 milijonov dolarjev dnevno. Domača naloga: za koliko se je povečalo premoženje vaše družine v letu 2018? Zberite podatke, naredite tabelo in s 100 besedami po svoje povejte, kaj si mislite o njih. Uporabite še kritično razmišljanje, o katerem smo se učili. Medtem nadaljujemo s snovjo.
 
V istem času se je premoženje najrevnejših ljudi tega sveta – znižalo za 11 %. Pravzaprav se moram nekoliko popraviti: ni se znižalo premoženje najrevnejših, znižalo se je premoženje polovice svetovnega prebivalstva! Naj ponovim: vsakemu drugemu človeku se je premoženje v prejšnjem letu znižalo, čeprav mainstrem mediji ves čas zatrjujejo, da vse raste in da plima dviguje vse čolne v nebo.
 
Še pika na i. Najbogatejši človek tega planeta, Jeff Bezos, ima pod palcem toliko denarja, da en sam odstotek (1 %) njegovega premoženja pokrije ves proračun Etiopije za zdravje, države torej, ki ima 105 milijonov prebivalcev.
 
Za prihodnjič. Poiščite na zemljevidu, kje je Etiopija in se pogovarjajte v skupinah po tri, kaj ti podatki pomenijo. Zaradi mene si ni treba zapomniti niti enega podatka, bi bilo pa fino, če bi na podlagi kritičnega razmisleka o njih razmišljali tudi o tem, kaj storiti, ne zgolj govoriti, da ta nesrečni planet ne bo tako zelo nesrečen, če ima človeštvo sploh še čas, da se zaradi podnebnih katastrof izvleče.
 
Zahtevnejša domača naloga bi bila tale. Ker vemo, da je tanjšanje ozonskega plašča povezano s povečanim številom ljudi, ki zbolijo za rakom, najnovejši podatki s severa Zemlje pa kažejo, da se tam dogajajo strašljive zadeve, med njimi je povečevanje količine metana v ozračju, povečuje pa se tudi količina vodne pare, je dobro spremljati številke in vsaj razmišljati o njih, če je že s toplega zapečka težko zlesti. Še najnovejši izmerjeni podatek. Pred tednom dni (21. januar 2019) so znanstveniki izmerili do sedaj najvišjo povprečno urno koncentracijo CO₂ v ozračju (Mauna Loa, Hawaji): 414 ppm. Taisti znansteniki napovedujejo, da bo maja letos povprečna mesečna koncentracija 414.7 ppm, kar je več kot kadarkoli doslej.
 
Medtem v zasneženem Davosu elita razpravlja, že zvečer pa boste slišali številne milo zveneče besede iz njihovih ust, kako se bodo še naprej z vsemi močmi trudili za zmanjšanje neenakosti in, seveda, za resen boj zoper zlobne podnebne spremembe, ki nam ne dovolijo kuriti dobičkonosne nafte, zemeljskega plina, premoga, lesa in vsega drugega.