Za drugačno šolo – 3.

Drugačna šola je zavezana potrebi po družbenem opolnomočenju. Erik Olin Wright je leta 2006 priobčil članek o socialistični alternativi. Njegovo takratno razmišljanje je zelo pomembno za moje tokratno razmišljanje o alternativi v šolskem polju. Pomembno je zato, ker oriše temeljne koordinate našega skupnega življenja, med katere se umešča tudi šolsko polje. To ne obstaja v praznem prostoru, zato je vsako resno razmišljanje o spremenjeni šoli obenem nujno tudi razmišljanje o spremenjenem družbenem življenju ljudi. Šola namreč ni neodvisna od njega. Prav nasprotno: zelo je odvisna. Koordinate družbenega življenja, iz katerih pri svojem razmišljanju izhaja Wright, so: poglabljanje družbenih neenakosti; povečevanje gospodarske polarizacije in negotovosti na delovnih mestih; orjaške korporacije, ki vladajo medijem in kulturnemu življenju ljudi; politike, ki jih vse bolj obvladujejo ljudje z debelimi denarnicami, same pa se ne odzivajo na ljudi, ki takih denarnic nimajo. Potreba po močni alternativi kapitalizmu, piše Wright, je tako velika, kot je bila vselej. Alternative torej ne potrebuje le slovenska šola, dodajam, potrebuje jo sam kapitalizem, znotraj katerega obstaja.

Ko razmišljajo pedagogi, učitelji, psihologi, socialni delavci in drugi o opolnomočenju ljudi, na primer o opolnomočenju ranljivih družbenih skupin, manjka čisto malo, da bi začeli razmišljati še o tem, kar imenuje Wright družbeno opolnomočenje (social empowerment). Emancipatorična teorija družbenega življenja ljudi je kajpak osnovni vzvod takega opolnomočenja.
 
Erik Wright zelo natančno in prepričljivo izriše emancipatorično teorijo družbenega življenja. V njenem jedru so zelo preproste ideje, kot je ta, da pomeni emancipacija ljudi preoblikovanje družbenega sveta, in ne le notranjega jaza tega ali onega posameznika. Ne pomeni le dela na sebi, temveč pomeni tudi delo na družbi, če smem tako reči.
 
Vsako resno razglabljanje o emancipaciji ljudi, o družbenem opolnomočenju, o solidarnosti in večji družbeni pravičnosti, o inkluziji ranljivih družbenih skupin, o demokraciji in bratstvu ima pred seboj tri naloge, poudarja Wright.
 
Prva naloga. Sistematično diagnosticiranje obstoječega sveta in kritika sveta, kakršen dejansko je. Druga naloga. Oblikovanje vizije trajne in uspešne alternative. Tretja naloga. Razumevanje ovir na poti k njenemu uresničevanju, možnosti za njeno uresničevanje in dilem, ki se pri tem porajajo.
 
Izhodišče našega delovanja in razumevanja sveta je zato sorazmerno preprosto. Wright piše takole: za emancipatorično družbeno znanost ni dovolj, da zgolj pokaže na obstoj trpljenja in neenakosti v svetu, saj mora pokazati, da pojasnjevanje enega in drugega terja razumevanje posebnih lastnosti obstoječih institucij in družbenih struktur – prepoznati mora načine, kako sistematično škodijo ljudem.
 
Ljudje si namreč ne škodijo sami, povzročanje škode ni v njihovi naravi, nihče nima naravne želje, da bi škodil samemu sebi, vzvodi za vse to ležijo v družbenih procesih. Natanko zato potrebujemo to, kar imenuje Wright radikalno demokratično egalitarno razumevanje pravičnosti. Tako razumevanje ima dve pobočji.
 
Prvič. Družbena pravičnost. V pravični družbi, poudarja Wright, imajo vsi ljudje enak dostop do materialnih in družbenih dobrin, ki so potrebne za to, da njihova življenja cvetijo. Drugič. Politična pravičnost. V politično pravični družbi so ljudje enako opolnomočeni, da prispevajo h kolektivnemu nadzorovanju pogojev in odločitev, ki vplivajo na njihova vsakdanja življenja.
 
V luči zapisanega si ne želimo več istega, več tega, kar vsak dan ponuja kapitalizem, temveč si želimo karizmatičnega razmišljanja o bodočnosti, v kateri ljudje sami odločajo o lastnih življenjih in ne prepuščajo odločitev eliti, korporacijam ali državi, zlasti pa si želimo tega, kar imenuje Wright znanstveno utemeljeni koncept vitalnih alternativnih institucij (a scientifically grounded conception of viable alternative institutions).
 
Morda je najpomembnejše spoznanje tole. Kapitalizem sistematično preprečuje ustvarjanje pogojev za svobodno življenje ljudi in za njegovo napredovanje, kar pomeni, da univerzalna emancipacija, kot jo je razumel že Marx, v takem svetu kljub našim željam kratko malo ni mogoča.
 
Rušilnim učinkom kapitalizma na življenja večine ljudi se zato lahko upremo le s sredstvi in na načine, ki jih imenuje Wright non-capitalist.  
 
Potrebujemo raziskovanje takih načinov, potrebujemo kreativnost velikega števila ljudi, to pa nas pripelje nazaj v šolske klopi, kajti tam bi se morali mladi učiti takega razmišljanja, raziskovanja in delovanja že od malih nog. Ali še enkrat rečeno z izjemnim marksističnim sociologom: civilna družba ne sme biti zgolj arena aktivnosti, druženja in komuniciranja, temveč mora biti tudi arena družbene moči (social power), s katero se ljudje upirajo ekonomski moči (economic power).