Za drugačno šolo – 10.

James Randi je moj vzornik še iz časov, ko sem bil študent psihologije. Je izjemen človek, prava moralna avtoriteta, dober poznavalec tega, kar imamo ljudje med seboj, zlasti pa je nepopustljiv kritik vsega pokvarjenega, gnilega in izprijenega v vsakdanji laični psihologiji, s katero nekateri zlikovci služijo bajne denarce, ki jih dobijo od ljudi, pripravljenih verjeti, da se po njim nerazumljivi logiki določeni izbranci lahko pogovarjajo z dušami umrlih, da vstopajo v oni svet, znajo napovedovati prihodnost in napisati navadnim ljudem horoskop, ob branju katerega najdejo vsaj malo utehe, tolažbe in pomiritve. Poznam ga zlasti kot izvrstnega pripovedovalca in kot pokončnega človeka, ki vse življenje razkrinkava prevare nepridipravov, ki izkoriščajo naivnost ljudi, njihovo poštenost in zmožnost za vraževerje. Je soustanovitelj organizacije, ki se imenuje Committee for Skeptical Inquiry, ter ustanovitelj James Randi Educational Foundation. Menim, da bi se moral vsak učenec vsaj kdaj pa kdaj pozanimati, kakšni organizaciji sta to, čemu sta nastali in kaj delata. Pa njihovi učitelji tudi.

Ne mislim, da je James Randi božanstvo, ki vse ve, ali nedolžni angel brez problematičnih prepričanj, ker preprosto ni. Ima tudi temno plat, kot se reče, ampak kateri človek je pa nima? Natanko zato še bolj potrebujemo skeptično raziskovanje in kritično razmišljanje, da ne nasedamo in se ne pustimo zapeljati šarlatanom in drugim, ki radi ribarijo v kalnem. Zastopanje odprtosti do odpiranja namreč že po definiciji pomeni, da nihče ni nedotakljiv; vključno s piscem teh vrstic, kajpada.
 
Šola, kakršno poznamo, ima velik problem. V njej je še vedno vse preveč zmotnega prepričanja, da je znanje množica podatkov in informacij, ne pa zmožnost za pripovedovanje zgodb in refleksijo v luči tega, kar delajo ljudje, zavezani skeptičnemu raziskovanju in preiskovanju. Celo znanost se namreč ne izogne vselej vraževerju in objavljanju raziskav, k temu so znanstveniki vse preveč gnani, ker morajo zbirati točke, raziskav torej, ki so metodološko sporne in premalo kritično preverjene.
 
Mislim na globinsko učenje. Izraz je dober, ker pomeni nasprotje od površinskega, pridobljenega na hitro. In v šolah vselej zmanjkuje časa. Vedno se namreč nekam mudi. Učitelji iz dneva v dan ponavljajo, da so v zaostanku, da še niso predelali vse snovi, ki se kar kopiči in je je iz leta v leto več. Šola, v kateri je vselej premalo časa, pa je kakor leseno železo, saj učenje terja čas, veliko časa.
 
Učenje namreč ni predelovanje snovi. Ni njeno utrjevanje, potem ko jo učenci predelajo. Ni ponavljanje naučenega. Odprite prvi učbenik o načelih, kako se možgani učijo, in se prepričajte.
 
Globinskega učenja zato ne moremo pospeševati. Omejitev je že velikost korteksa, ki je potreben za refleksijo, ta pa terja:
 

1. oblikovanje spomina;
2. priklic;
3. konsolidacijo in
4. rekonsolidacijo spomina. 

 
Globina učenja je neposredno povezana s številom sinaps in obsežnih nevronskih mrež, ki morajo šele nastati, saj niso dane z rojstvom. Učenje zato ne more potekati hitreje, kot dovoljujeta struktura možganov in njihova biokemija.
 
Namesto hitrega učenja bi morali zato strpno spodbujati in počasi pripravljati možgane za globinsko učenje, ne pa za osredotočanje na posamezne predmete in količine predelane snovi.  
 
Osnovna lekcija, do katere se dokopljemo s kritičnim razmislekom o načinih učenja v naših šolah, je torej jasna: ne moremo prestaviti možganov v višjo prestavo, lahko pa zagotavljamo različne izkušnje, ki spodbujajo njihov razvoj.

Možgani so namreč organ, ki se razvija sam; naša dolžnost je, da ga spodbujamo. Tu pride do polne veljave definicija filozofije, ki je mogoča, če verjame v moč argumentov in razuma, v univerzalnost torej. Kot taka se nanaša na vse ljudi in na vsakega človeka kot misleče bitje.
 
Filozof zato nujno domneva, da vsak človek misli, je zmožen za razmišljanje in da tvega, saj je razmišljanje vselej odločitev; daleč najbolje je, če je odločitev za neodvisno rabo uma.
 
Ne želimo torej otrok, ki hitreje obdelujejo nakopičene informacije, ampak želimo otroke, ki se razvijajo v refleksivne, analitično misleče neodvisne odrasle ljudi. Hitrost učenja ne vodi k razumevanju. Hitro učenje informacij pomeni zgolj hitro pozabljanje informacij.