Za čas in za denar?

Vzamem v roke časnik, The Guardian, in berem. Lepo počasi. In naletim na dober članek z naslovom Capitalism is Failing (Richard Reeves). Potem preberem še zadnji blog Michaela Robertsa (Boom and then bust?). V glavi imam dovolj gradiva za nadaljnji razmislek, ki je obenem nujno potreben. Morda tudi v luči bližajočega se prvega maja, praznika dela, ki pa to že dolgo ni več.

Na kratko lahko povzamem, kar zapiše marksistični ekonomist: že nekaj časa je vtis, da je globalno gospodarstvo tako dobro in učinkovito, kot bi nastajalo in se razvijalo v fantazijskem svetu. Čisto na kratko: vse raste, veselite se, pred nami so zlati časi.   
 
Pravzaprav ni čisto tako, zato moram dodati. Zdi se, da je tako, zato Michael Roberts uporabi izraz fantasy world. V realnem svetu je namreč nekoliko ali kar bistveno drugače kakor v fantazijskem. Finančni trgi zares cvetijo, vse drugo pa ne cveti tako zelo. Pravzaprav sploh ne cveti in globalni trgi se, pesniško rečeno, ohlajajo. Globalna rast se upočasnjuje, kot je bilo predvideno že pred časom. Michael Roberts: stock markets may be booming in North America but economic prosperity in many parts of the world is disappearing like water in a desert. And in some parts, a sand storm is fast approaching. Po domače: cvetenje gospodarstev na številnih koncih sveta izginja kot voda v puščavskem pesku; ponekod pa se hitro približuje še peščeni vihar.
 
Lepo je živeti v fantazijskem svetu, dokler traja. In če pripadaš eliti, kar traja, zato je še lepše. Za vse druge so tu viharji, suše in puščavske nevihte, zakriti s pravljicami o rasti. To pa je šele uvod.  
 
Številni delavci živijo danes neprimerno bolje kakor njihovi sotrpini v času, ko je Engels pisal Položaj delavskega razreda v Angliji. A bolje ne živijo zaradi benevolentnosti ali širokogrudnosti samega kapitalizma in njegove dobrotljive naklonjenosti do delavcev, temveč živijo tako zaradi krvavih bojev, ki so jih izbojevali z zastopniki kapitalizma. V njem velja tudi preprosta formula, da je čas denar. Delavci se zato vse bolj bojujejo za oboje, kajti vedno znova jih prepričujejo, da denarja ni dovolj, kar obenem pomeni, da tudi časa ni dovolj, saj je med njima enačaj. Zakaj se torej delavci borijo za denar in čas? Za kaj se v resnici borijo, kolikor se sploh še borijo?
 
Vsak človek je že kdaj slišal mantro, da se moramo vse življenje izobraževati in usposabljati. A kaj ta mantra v resnici pomeni?
 
Mantra je nastala zato, ker je na svobodnih trgih znotraj kapitalizma do neke mere res, da lahko delavec zasluži več, če je bolje izobražen in bolje usposobljen. Logika je torej preprosta: če se bom vse življenje usposabljal in če bom razvijal svoje kompetence, veščine in spretnosti, bom vse bolje plačan, kar pomeni, da bo moja plača nenehno, verjetno počasi, naraščala. Preprosto, da bolj preprosto ne more biti, krvavi delavski boji, hvalabogu, niso več potrebni. Pa je to res?
 
Ni res, kajti mantra spregleda, bržčas zainteresirano, da so plače tako rekoč zacementirane, kar pomeni, da ne rastejo prav dosti, z drugimi dejavniki, ki so: moč sindikatov; tržni dejavniki; institucionalizirana moč države.
 
Richard Reeves v svojem članku zato podčrta. Plače delavcev v glavnem sploh niso neposredni odraz njihove produktivnosti in učinkovitosti, niso izraz njihovih kompetenc, saj so predvsem izraz njihove moči oziroma nemoči. Tako kot vedno doslej moram zato poudariti tudi sam: nikakor ne smemo spregledati razmerij moči. Če jih spregledamo, se hitro znajdemo v fantazijskem svetu, v katerem se nenehno izobražujemo in usposabljamo, obenem pa osupli ugotavljamo, da plače ne sledijo naporom, ki jih, v lepi slovenščini, vlagamo.
 
V realnem svetu so danes plače delavcev predvsem odraz rastoče nemoči, ne moči. Moč se namreč zmanjšuje, ker: so sindikati vse bolj pravljične kreature, kakršni so na primer vile in palčki; se povečuje moč podjetij, ki že imajo moč; še vedno obstaja rezervna armada delavcev, pripravljena delati za bedno mezdo.  
 
V pravljicah, ki so zanimive za otroke do nekako šestega leta starosti, ko živijo v čarobnih svetovih, princ in princesa seveda živita srečno do konca svojih dni. Ko otrok odraste, v pravljice ne more več verjeti, tudi če si želi.