Z vojaškim spremstvom v cerkev

Časi so vznemirljivi. Kdo takoj poreče, da to velja vsakič, da lahko rečemo isto za vsako novo obdobje; verjetno je res tako. Skoraj gotovo pa je, da si nihče še pred mesecem dni pred ni predstavljal, da bo en sam dogodek sprožil val protestov po vsem svetu. Zgodovina je kajpak polna takih dogodkov, eden od njih je pred časom sprožil kar svetovno vojno. George Floyd je umrl pred dobrima pred dvema tednoma, danes so protesti že zajeli vse ameriške zvezne države, širijo pa se tudi drugje. Prav je, da so jih zajeli, kajti smrt Georgea Floyda je sprožila dogodke, ki so se napovedovali že dolgo časa. Predsednik ZDA je namreč svetovni prvak v tem, kar imenuje Peter Wehner v današnjem prispevku za The New York Times degradacija resnice. Degradacija je beseda, ki označuje procese, za katere je značilno, da spreminjajo nekaj dobrega v stanje degeneriranosti, moralne ali intelektualne dekadence, procese, ki omogočajo propadanje, razkroj in uničevanje. Resnično, Trump je najboljši zastopnik vseh, ki zmorejo degeneracijo, obenem pa redno hodi v cerkev, kamor ga je oni dan pospremila kar armada vojaških varnostnih sil. O njem so nato pisali kot o miroljubnem človeku, ki ljubi mir in red, kar samodejno pomeni, da so protestniki zmešani anarhisti, ki ne ljubijo ne miru in ne reda. Resnica je kajpak povsem drugačna.

Wehner uporabi še en izraz, ki dobro opiše Trumpovo delovanje, čivkanje in javno nastopanje: epistemological vertigo. Izraz pomeni spoznavno vrtoglavico, popolno mešanje resnice in izmišljotin, ki jih ponuja ljudem namesto resnice. Zanjo očitno ni zmožen in ne mara, zato ustvarja vzporedno realnost, v katero naj bi ljudje verjeli. To je realnost, ki jo držijo skupaj na novo ustvarjeni pojavi, alternativne zgodbe, fikcije in podobe, ki jih zlahka prebavijo zgolj tisti ljudje, ki imajo radi močne voditelje, trdo roko, red in disciplino, primitivne podobe sveta, zlahka prebavljivi žargon ali novorek, preproste stavke, še preprostejše slogane, ki gredo zlahka v ušesa, prikrito sovraštvo do drugačnosti, tujcev in vseh, ki niso naši.  
 
Glavni steber vsake oblasti so znotraj hierarhij od zgoraj navzdol širjeni pojavi, ki delujejo kot lepilo samih hierarhičnih odnosov in razmerij moči. Žargonski izraz za vse to je ideologija, ki ni napačna zavest in ni lažna zavest, je pa vrsta praks, s katerimi skušajo njeni zastopniki prikazati ljudem resnico tako, da o njej ni treba misliti, saj jo je treba zgolj poslušno sprejeti. Ideološka resnica mora biti zato vselej zapakirana na način oziroma na tisti kognitivni ravni, ki ne potrebuje metakognicije, kritične misli ali resnega razmisleka.  
 
Življenje v ideologiji zato ni življenje v laži, je pa življenje v resnici, ki je zapakirana kot množica skrbno izbranih, selekcioniranih pojavov, za katere lahko dokažemo, da podpirajo vse tiste načine razmišljanja o svetu, s katerimi se je mogoče elegantno in tako rekoč samodejno ogniti resnici.
 
Natanko zato je nevaren vsak človek, ki s svojim neodvisnim razmišljanjem ali delovanjem pretrga mrežo takih pojavov – vsi poznamo zgodbo o nagem cesarju. Tak človek se naslavlja na vsakega drugega človeka, ki zmore spregledati in reči, da je že ves čas vedel, da je cesar nag, a si tega ni upal priznati, kaj šele javno obelodaniti.
 
Dobro vemo, da je mogoče zlahka živeti v sprenevedanju, ideoloških mrežah, hierarhičnih razmerjih, če pripadamo našim, ki domnevno vedo, katera pot skozi življenje je prava. Mala mal'ca. Prav tako pa vemo, da je mogoče misliti resnico sveta brez pripadnosti našim ali vašim. To je preprosto mogoče. Vselej za določeno ceno, kajpak, toda voljni smo jo plačevati. Ker je tako prav.