Z veseljem se zamerim

Življenjska izkušnja nam pravi, da se ni dobro zameriti nikomur. Imaš same težave, če se. Težav je v življenju že tako ali tako zadosti, potem jih je še več. Torej se ne zameriš ali pa se vsaj trudiš, da se ne bi. Si vljuden, smehljaš se in se strinjaš kar vsepovprek, da imaš mir, da te pustijo pri miru, čeprav ti gre pri tem včasih na bruhanje in smrdiš samemu sebi, ker si hinavec. V tukajšnjih logih se v zadnjih tednih srečujemo z možnostjo dodatnega javnega vpoglede v slovenski šolski sistem. Gospod Merc, upokojeni ravnatelj osnovne šole, sporoča slovenski javnosti več stvari, obenem pa gotovo želi, da o povedanem razmišlja. Pove tudi, da ga ni strah zameriti se komu. Takih ljudi ni prav veliko in so dragoceni, ker govorijo iskreno. A saj vsi vemo, kako je med iskrenimi ljudmi. Kot je pela Majda Sepe: med iskrenimi ljudmi so preproste vse stvari. Se pa vedno najde kdo, ki ima raje sprenevedanje, laži, hinavščino in klečeplazenje. 

Naj izluščim samo nekatere najbolj v oči bijoče izjave gospoda Merca, ki so res vredne premisleka. Prvič. Po Slavku Gabru in Žigi Turku ni bilo niti enega, ki bi imel vizijo in bi vedel, kaj naj stori. Pridejo na ministrstvo. Tam imajo hobotnice svoj plen že razdeljen, minister pa o tem nima pojma. Drugič. Imamo najbogatejši predmetnik v Evropi in najbrž tudi na svetu. Naši otroci se učijo vse v ogromnih količinah. Strokovni sveti, ministrstvo, bele knjige, vsi učencem nalagajo več in več. Zakaj imamo skoraj desetino otrok, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč in zakaj ima petindvajset odstotkov otrok težave z učenjem? Ker je šola napačna, ne oni, otroci so pravi. Tretjič. Prvi razred devetletke je bil zasnovan kot prehod iz vrtca v šolo, danes pa imajo prvošolci reden pouk, kjer je vse disciplinirano. Ne zdržijo niti starostno, nimajo take koncentracije, je abstraktno in porazno. Kaj se zgodi? Otroci imajo težave, in to vse večje. Tudi galopiranje s tujimi jeziki in abstraktno matematiko ni smiselno, ker je samo povečanje stresa otrok in učiteljic in tudi povečanje deviantnih pojavov v razredu. Četrtič. Sistem je popolnoma zbirokratiziran. Odkar sem se upokojil, so uvedli še neko dodatno evidentiranje, koliko kdo dela. To so same birokratske umetnije. Na ministrstvu je več kot 550 uradnikov in oni producirajo drugim delo. Kdor dela v šolskem polju, jaz na primer nekaj desetletij, natanko ve, o čem govori gospod Merc. Naj komentiram.
 
Če bi komentiral čisto vsako zapisano besedo in dodal še svoje izkušnje, če bi se pridružili še vsi ravnatelji in učitelji in dijaki in starši in vsi drugi, javno povedali, kaj se zares dogaja v šolah, slovenska javnost sploh ne bi zdržala kognitivnega pritiska, ker bi bilo vsega preprosto preveč. Bilo bi veliko dobrega, koristnega, izvrstnega, seveda, izjemnega, in inteligentnega, bilo pa bi tudi veliko tega, o čemer nihče ne upa javno govoriti, če izvzamemo gospoda Merca in morda še koga.
 
Strah je namreč velik. Niti slučajno ni res, da je lahko v javnosti povedati resnico tega, kar se dogaja v šolskem polju. In ni res, da se je mogoče razumno, brez nizkih udarcev in prikritih groženj, pogovarjati o pravih, objektivnih problemih na iskren, odprt, odkrit način. Ko hodim po slovenskih šolah in predavam, se vedno znova zgodi, da mi učitelji rečejo, naj kakšno stvar povem ministrstvu, naj njih prepričam v to ali ono znanstveno spoznanje, kognitivno, nevroznanstveno, razvojnopsihološko, da bo v šolah bolje, jaz pa odgovarjam, da to nikakor ni mogoče. In imam razloge za svoje trditve, saj ne govorim po inerciji.
 
Le redko se zgodi, da v javni prostor pricurlja to, kar je resnično, sicer pa je prostor napolnjen predvsem s tem, kar imenujemo politično korektno govorjenje. Je varneje, vendar je tudi izraz dvoličnosti.    
 
Na mestu je zato vzporednica, saj se te dni v neki drugi državi dogaja še nekaj podobnega, nekaj, kar imenujem javno izrekanje resnice.
 
Število ljudi, ki so vznemirjeni zaradi podnebnih sprememb, skokovito narašča. In medtem ko skeptiki, ki to v resnici sploh niso, saj izražajo zgolj svojo obrambno držo, še vedno modrujejo in zatrjujejo, da je vse v redu in da je ogljikov dioksid pravzaprav dober, ker potem rastline še bolj radostno rastejo in se veselo množijo, ko ga je več v ozračju, je izšla resna in izjemno zanimiva knjiga z naslovom When Ideology Trumps Science: Why We Question the Experts on Everything from Climate Change to Vaccinations (Brent S. Steel, Erika Allen Wolters, 2018).
 
V njej se lahko prepričamo, kako danes delujejo ideološke prakse in kako pomanjkanje znanstvene vednosti ustvarja tako imenovana kognitivna popačenja (cognitive bias), ki ljudem omogočajo, da še bolj verjamejo v to, v kar že tako ali tako verjamejo, sledeč medijem, politikom, nosilcem politično korektnih mnenj, sofistom ali drži, za katero verjamejo, da je izraz skepticizma, čeprav je zgolj izraz zmede, notranjega nemira, pomanjkljivega znanja, nezmožnosti za rigorozno misel, tesnobe in trme. V resnici ni prizaneseno nikomur, ne levičarjem in ne desničarjem, zato je zares dobro vzeti pamet v svoje roke in jih ne poslušati. Vprašanje, ki me v zadnjem času zelo zanima, je tole.
 
Je mogoče, da bodo podnebne spremembe že kmalu potegnile za seboj obsežne družbene nemire po vsem svetu? So rumeni jopiči začetek revolucionarnih družbenih sprememb? Kaj se dogaja?
 
Na prvi pogled se dogaja vsaj nekaj zelo zanimivega, v resnici pa se dogaja mnogo, mnogo več. Ljudje se namreč končno prebujajo, na poseben način pa se prebujajo celo pripadniki elite. Pred kratkim je tako skupina izjemno bogatih ljudi, vlagateljev, ki imajo pod skupnim palcem več kot 32 bilijonov dolarjev, podpisala dokument 2018 Global Investor Statement to Governments on Climate Change, v katerem pozivajo vse vlade sveta, naj čim hitreje storijo nekaj, da preprečijo nadaljnje podnebne katastrofe. Podpisniki so kajpak v strahu za svoje premoženje in kapital, ubranili pa bi radi tudi kapitalizem, ki je v resnih škripcih.
 
Ko se torej obračajo na države strokovnjaki in znanstveniki, se nekateri ljudje spremenijo v skeptike in preprosto dvomijo v znanost, kar je skrb zbujajoče, toda ko se jim pridružijo rumeni jopiči, zadeva ni več tako preprosta, vse skupaj pa dobi neverjetne razsežnosti, ko vstopijo v igro še pripadniki 1 % – takrat se zares dogaja nekaj zgodovinsko novega, nekaj precedenčnega.
 
Richard Wolff pravi, da ima kapitalizem že sam po sebi periodične krize in vzpone, zato jih ekonomisti in drugi preučevalci kapitalizma zelo dobro poznajo. Zadnji krizi, ki se je začela leta 2007, bo tako vsak trenutek sama od sebe sledila nova. Če pa prištejemo še podnebne spremembe, se zadeva dodatno zaplete. Gospodarska kriza zato ne bo zgolj gospodarska, saj jo bodo pospeševale podnebne katastrofe.
 
S to ugotovitvijo se vračam na začetek.
 
Ljudje, ki se prebujajo, so dovzetni za razmišljanje in delovanje, ki so ga še včeraj s studom zavračali. Nenadna sprememba v vedenju in delovanju je sicer pričakovana, nanjo računamo že desetletja, obenem pa je tudi res, da prihaja ob pravem času, če že ni prepozno.
 
Tale zapis je zato pomemben del zgodovine, h kateri se bomo vračali kasneje, ko bo še bolj jasno, v kako nenavadnih časih živimo.