Z malo sreče

Televizijska dokumentarna serija z naslovom Our Planet (2019) je spektakularna. David Attenborough je izjemen kot pripovedovalec – kot vselej. Toda serija ni le pripoved o našem čudovitem modrem planetu in čudežih življenja na njem. Mnogo bolj je pripoved o čudaškem vedenju in delovanju orjaških naftnih korporacij, ki obračajo take dobičke, kot jih človeštvo še ni videlo, obenem pa skrbijo za tako močno piarovsko industrijo, da uspevajo vzbujati pri ljudeh dvom v mnenja najbolj vrhunskih znanstvenikov tega sveta, ki že leta dolgo svarijo pred človekovim spreminjanjem podnebja, ki nas utegne pokopati, pa zanikanje podnebnih sprememb in sprenevedanje, češ da so podnebne spremembe naravne in celo koristne, ker imajo rastline na voljo več ogljikovega dioksida, ki jim zelo prav pride pri rasti.

Veliko ljudi še vedno misli, da je Darwin dokazal, da v naravi preživijo le najmočnejši. Ne zavedajo pa se, da imajo, ko to zatrjujejo, manjši problem. Darwin namreč tega v resnici nikoli ni rekel; frazo je skoval Herbert Spencer, potem ko je bral Darwinovo razpravo o izvoru vrst. Je pa rekel, da preživijo tisti, ki so naravno selekcionirani, iz česar niti slučajno ne sledi, da so najmočnejši; sledi zgolj to, da so prenesli največ genov naprej; seveda preživijo tudi številne živali, ki ne prenesejo nobenih genov naprej. Vendar Darwin ni bil zadovoljen niti s tem izrazom, kajti kdo bi lahko mislil, da Narava zavestno izbira, katero živo bitje bo preneslo največ genov naprej. Taka narava kajpak ne obstaja. Ironično pa je, da je Darwin kasneje celo zapisal, da je Spencerjev izraz survival of the fittest natančnejši od izraza natural selection. Tudi iz tega ne sledi, da preživijo najmočnejši. In the fittest sploh ne pomeni najmočnejši, pač pa pomeni better adapted for the immediate, local environment. Očitna je pomembna razlika med najmočnejši in bolje prilagojen trenutnemu, lokalnemu okolju. Na koncu ugotovimo, da Darwin sploh ni ničesar zatrjeval, je pa odprl polje za debate, kar je neprimerno bolje. Debate so seveda lahko boljše ali slabše, produktivnejše ali manj produktivne.
 
Torej ni tako zgrešeno, če rečemo, da je za preživetje dobro imeti tudi vsaj malo sreče, kajti lokalno okolje se lahko zelo hitro spremeni; dinozavri so zaradi take nenadne spremembe izumrli, a ne vsi. Dejavniki, ki določajo preživetje, pogosto sploh niso tisti, na podlagi katerih bi ugotavljali, kako je neko živo bitje superiorno nad drugim. Pomembno je, kako hitro in dobro se prilagodi bolj ali manj dramatičnim spremembam okolja.
 
Toda ker moramo biti povsem natančni, moramo reči še tole. Fitness se sploh ne nanaša na preživetje. Nanaša se na to, kar izraža fraza reproduktivni uspeh. Preživetje je zgolj ena razsežnost naravne selekcije, za katero se pogosto izkaže, da niti ni najpomembnejša. Živo bitje, ki je bolj fit, karkoli že to pomeni, tudi ni močnejše ali celo najmočnejše. Daleč od tega. Posamezno bitje, gledano z vidika generacije, pravzaprav tako rekoč niti ni pomembno.
 
Ko je padel pred milijoni let meteor na Zemljo in povzročil opustošenje, so najprej odšli največji, najmočnejši dinozavri, preživele pa so male živali, ki so bile sposobne živeti pod zemljo, kjer je bilo varno, hrane oziroma energije pa niso potrebovale prav veliko.
 
Današnje podnebne spremembe so na žalost dober pokazatelj, kako slabo so morda ljudje opremljeni za preživetje. Preživetje najmočnejših ali tistih, ki so najbolj fit, je namreč preživetje teh, ki so najbolje opremljeni za preživetje, kar je seveda tavtologija, toda obenem je tudi izhodišče za nadaljnji razmislek, kdo je zares najbolje pripravljen za preživetje in kdo bo dejansko preživel. Največji in najmočnejši najbrž ravno ne bodo, ker so preveč okorni in prepočasni, porabijo pa tudi preveč energije – tako kot dinozavri.
 
Vse vzporednice z morebitnim preživetjem ljudi so kajpak (dobro)namerne.