Vztrajanje kot ljubezen

Ko sem bil mlad in sem se na šolskem igrišču učil košarke, me je z igro navduševal Mirza Delibašić. Navijal sem za Jugoslavijo in imel vzornika. Takrat se še nisem zavedal, kako pomembno je imeti vzornike, kakršen je bil sam. Nekoč sem prebral intervju z njim. Zapomnil sem si tele njegove besede. Če se prične trening ob osmih, sem v dvorani ob pol osmih; konča se ob enajstih, dvorano zapustim ob pol dvanajstih. Obenem sem začel prebirati dela, pod katera se je podpisal Theodor Adorno. Razumel nisem kaj dosti, nekaj malega pač. Na primer. Ko upamo na rešitev, nam glas prišepne, da nima nobenega smisla, da je vse zaman, toda že povsem nemočno upanje nam omogoča, da še enkrat zajamemo sapo.

Spomine iz mladosti obujam in se učim od njih. Obstajajo sijoči spomini, zaradi katerih je moje življenje v tem trenutku polno upanja. Kdor ljubi, a se kasneje izneveri ljubezni, ne prizadene le podob preteklosti, temveč tudi preteklost samo (Theodor Adorno). Treba je vztrajati, kajti brez vztrajanja ni ljubezni. In brez ljubezni je svet pust, mrzel in oddaljen.
 
Pisala mi je Ana. Med drugim je zapisala tole. Čutim, da sem v očeh drugih tako zelo drugačna, kar sem že vedela, potem pa sem se skušala prepričevati, da nisem tako zelo, pa sem spet nazaj, da vendarle sem drugačna. In če sem se včasih te drugačnosti sramovala in jo razumela, kot da sem neumna, se tokrat na novo odkrite drugačnosti ne sramujem. Vesela sem, da sem drugačna, pa čeprav je cena za biti drugačen precej visoka. Razumem, da imajo ljudje težave z ljudmi, kot sem sama, in večkrat čutim odnos, ki meji na zlobnost, a bi kljub vsemu pričakovala vsaj to, da me pustijo pri miru.
 
Draga Ana,
pri miru vas ne pustijo, ker vas preprosto ne morejo pustiti. Zakaj ne? Najprej zato, ker je drugačnost motnja. Je preprosto nekaj, kar štrli, česar njihovi mentalni ali kognitivni modeli ne morejo predelati, sprejeti vase, posrkati, integrirati, vključiti, razumeti, globoko dojeti. Morda se jim ne ljubi, morda nočejo, morda so preprosto brezbrižni.
 
V resnici niso brezbrižni, kot ne more biti brezbrižen nihče, dokler je živ. Drugačnost jih namreč vznemirja. Na poseben način. Nekje globoko v sebi, morda nezavedno, čutijo, da je drugačnost v redu, da tudi sami želijo biti drugačni, da so nekoč, ko so bili mladi, sprejemali drugačnost kot nekaj čarobnega, vrednega po sebi, kot nekaj, česar so se veselili. Vsak človek je namreč vsaj malo drugačen, saj drugačen sploh ne more biti, ker je vsakdo neponovljiv.
 
Potem so se predali. Popustili so, prilagodili so se, odpovedali so se nekaterim idealom, vzornikom, zamahnili so z roko in rekli, da je brez veze upati na to, kar je iz reda lepega, dobrega in resničnega. Spremenili so se in njihova spremenjena identiteta je postala kakor železni oklep. Postali so ujetniki svojih modelov sveta, postali so kakor zaporniki. In Platon je v svoji alegoriji že pred tisočletjema pokazal, da odide iz votline en sam. Potem ga ostali polijejo z gnojnico, pa vendar vztraja in rade volje prenaša, kar je prenašati treba.
 
Sprašujete se, kdaj vas bodo imeli radi. Nikoli, moja draga Ana. In morda nima nobenega smisla upati na njihovo ljubezen. Morda je treba narediti nekaj drugega.
 
Vztrajajte, Ana, vztrajajte. Ne bom imel s kom ostati mlad, če bodo vsi ostareli.
 
Vaš, d