Vzgajanje za neubogljivost

Nedavna afera s Kengurujčki, ki je, hvalabogu, končno prišla v javnost, sicer pa se gotovo ni začela predvčerajšnjim, kar je dodatno problematično, ker se človek lahko vpraša, kako so mogli vpleteni prenašati nasilje nad otroki do tega trenutka, je obenem nova priložnost za poglobljeno razmišljanje o naravi in smislu vzgajanja otrok, na katerih stoji prihodnost, kot pravi kliše. Tudi če se bo na sodišču izkazalo, da otrok v vrtcu niso nasilno hranili in povijali in jih skušali utišati, ko so jokali, je prav še enkrat povedati, da česa takega ali podobnega tako ali tako ne bi smeli početi nikoli. Ne le zaradi travmatičnosti, ki povzroča trpljenje, temveč tudi zaradi same temeljne dolžnosti, ki jo ima vsak vzgojitelj do otrok, pa če se tega zaveda ali ne. Prav zato je dobro povedati mu, katera je, da se je bo zavedal, saj se je preprosto mora zavedati, sicer ne bi smel vzgajati, kajti vzgajanje je preveč odgovorna zadeva, da bi lahko vzgajal kdorkoli in se pri tem sofistično spraševal, ali je otroka kdaj pa kdaj vendarle treba tudi udariti po mehkih delih telesa ali ne. In pri tem nikakor ne mislim le na vrtec Kengurujčki, temveč mislim zlasti na tradicionalno družino, za katero se zavzemajo nekateri ljudje v Sloveniji. Ta je namreč še slabša vzgojna ustanova, kajti njeno delovanje je v teh krajih na žalost še vedno vse preveč določeno s krščansko miselnostjo o grešnosti ljudi, z nenehnim poudarjanjem, kako je treba v življenju delati in samo delati in prenašati bremena in ubogati in se podrejati, ter z nalaganjem dolgoletnih občutkov krivde in občutkov manjvrednosti, ki so mnogo bolj rušilni kakor ena travmatična izkušnja s povijanjem ali nasilnim hranjenjem. Katera je torej temeljna, osnovna, neizogibna dolžnost vsakega vzgojitelja, zaradi katere se zavzemamo za novo vzgajanje otrok, ne pa za tradicionalno vzgajanje v tradicionalni družini, kjer je otrok obkrožen s svojo vrsto, medtem ko Kekec in drugi preganjajo tujerodne invazivne vrste tam doli na Kolpi?

Starši in vzgojitelji, učitelji in drugi ljudje si še vse prevečkrat želijo, da bi bili otroci predvsem pridni, da bi ubogali, njih, seveda, da bi bili vzgojeni za pridnost in ubogljivost in trdo delo in naporno garanje in trpljenje, saj so bili na žalost tudi sami vzgojeni na enak ali podoben način, zato spontano verjamejo, da je taka vzgoja edina pravilna in kot taka tudi dobra, zlasti pa taka, da je ne smeš nikoli postaviti pod vprašaj niti tedaj, ko je dokazano zblojena. Če pa bi čisto malo premislili, saj so zmožni za metakognicijo, ker imajo možgane, bi hitro ugotovili, najbrž ne brez presenečenja, da je zanje in za otroke daleč boljša od vsega naštetega neubogljivost. Na kaj mislim?
 
Mislim na to, s čimer nam postreže resen razmislek o cilju vsake dobre vzgoje otrok. Postreže nam z vpogledom v tri temeljne koordinate vzgojnega dela: etika, estetika, politika. Vem, da zveni nenavadno, zato naj se dopolnim s podrobnostmi.

Vzgoja, o kateri govorim, ima generativni značaj, to pa pomeni, da omogoča nove oblike postajanja posameznika in nove oblike skupnega življenja ljudi. Neubogljivost je zato osnovno gonilo, kajti otrok, ki postane priden in ubogljiv, se obenem zaradi strahu zapre pred novimi možnostmi življenja in oblikami, s katerimi lahko oblikuje in preoblikuje svojo identiteto ter jo misli. Kaj je torej neubogljivost, za katero naj bi vzgajali otroke?
 
Neubogljivost pomeni nekaj zelo preprostega: pogumno zmožnost za širjenje razmišljanja, razmišljanja o razmišljanju in delovanja. Otrok, ki se uči biti neubogljiv, spoznava, da je učenje pustolovščina v še-neznano in v to-kar-še-ni, da je njegova dolžnost učenje kot spoznavanje in ustvarjanje novega, ne pa podrejanje, ubogljivost in konformizem. Nauči se, da je njegov cilj v življenju pustolovščina, ne pa ta ali ona ubogljiva statična identiteta. Nauči se tudi, da ljudje ne vemo, kaj vse zmore naše telo in kaj vse zmore naš um. In ker ne vemo, smo odprti, to pa je temeljni pogoj za pustolovščino, ki terja tudi veliko mero odgovornosti oziroma etičnosti.
 
Nobeno presenečenje zato ni, če rečem, da je vzgajanje otrok kot končnih bitij v bistvu vzgajanje za neskončnost v končnem svetu, ne pa za to, kar vzgojitelji mislijo, da bi moral otrok sprejeti, postati in biti pri tem še hvaležen, da je lahko priden.
 
Vzgajanje za neskončnost je torej zavezano etičnosti. Etičnost pomeni delati dobro v odnosu do neskončnosti, pomeni odločati se za dobro, za vero v dobro, ki je tako ali tako v človekovi naravi. V njegovi naravi pa je tudi zmožnost za estetiko kot režim zaznavanja sveta.
 
Zmožnost za estetiko je ipso facto zmožnost za drugačno estetiko, za drugačno zaznavanje in razumevanje sveta, ne pa samo za tisto, ki ga zastopa in zagovarja vzgojitelj.
 
In tretja koordinata dobrega vzgajanja, politika?
 
Pomeni vzgajanje za obče dobro, ne le za lastno dobro, za egocentrično zaprtost vase in za brezbrižnost do drugih ljudi, češ da je na tem svetu vsakdo svoje sreče kovač, saj to kratko malo ni res.