Vzgajanje odraslih ljudi

Danes otroci in mladi po vsem svetu, v več kot sto državah in 1700 mestih, sporočajo odraslim, da je vzgajanje otrok tudi vzgajanje odraslih. Da se naslavljajo nanje v imenu razuma. Da imajo interese glede lastne prihodnosti. Ker jih ima sam razum, ki brez čustev sploh ne more delovati. Videli bomo, kako se bodo odrasli odzvali. Ko ti vzgajajo otroke, pričakujejo od njih razumno odzivanje. In ko otroci vzgajajo odrasle, pričakujejo natanko isto.

Izraz interesi razuma je Kantov. Pravzaprav je koncept: razum ima interese. Ko reče človek, da ima interese, bi se moral pravzaprav popraviti, kajti ima jih razum. Res pa je, da so lahko interesi človeka popačeni, nepristni, premalo premišljeni, premalo razumni. Še dobro, da ima vsak človek na voljo razum, da premisli, kako je z njegovimi interesi, kajti zares pomembni so interesi razuma, ne interesi tega ali onega posameznika, da o interesih kapitala niti ne govorim. Interesi razuma bi se morali ujemati z interesi človeka. A kako je to sploh mogoče? Ali ne bi bil v takem primeru človek robot? In h katerim ciljem so interesi razuma sploh naravnani?
 
Odgovor na vprašanje je izjemno zanimiv. Naravnani so namreč natanko k razumu samemu, ne k nečemu zunaj njega. Kaj torej hoče razum? Spoznati svet oziroma samega sebe, moralno ga spreminjati, saj je tak njegov praktični interes, kajti svet ne bo nikoli tako [moralno] spremenjen, da ga ne bi mogli še malo spremeniti, da ne bi mogel biti boljši.
 
Ko ljudje trdijo, da so praktični, to pa zatrjujejo vsak dan, pogosto hočejo ustvariti vtis, da so teoretiki napol nori in odštekani ljudje, ki živijo v oblakih, pri tem pozabljajo, kar je podčrtal Kant: če svet zgolj spoznavamo, nismo pa ga moralno preoblikovali, smo obtičali na pol poti. Ko ga preoblikujemo, bi morali imeti pred seboj moralni oziroma etični zakon, ki nam pove, kako ga preoblikovati.
 
Če bodo roboti kdaj razumni, bodo zavezani natanko istemu. Kar pa še ne pomeni, da se bodo tega tudi držali.
 
Za sodobni svet pa je značilen predvsem kritični interes, ki je tudi nov, saj v prejšnjih časih v glavnem ni obstajal. In v kakšni povezavi je Kant z vzgajanjem otrok v letu 2019? V fenomenalni. Prav zaradi zapisanega. Naj pojasnim.
 
Starši, vzgojitelji in učitelji dobro vedo, kaj naj bi pomenilo imeti otroke pod kontrolo. Ko sem pred leti poučeval psihologijo na neki slovenski gimnaziji, sem se tudi sam srečeval z izzivom, na katerega se nanaša zapisana besedna zveza. Zdelo se je namreč, da je v šolah zelo pomembno, da imaš otroke pod nadzorom. Zakaj že? Niso znali čisto dobro pojasniti. Kaj pravi o tem znanost?
 
Tu vstopi Kant. Svoboda ljudi, pravi, ne more biti neodvisna od interesov razuma, ki morajo biti tudi interesi vsakega človeka kot razumnega bitja. Če bi bil človek neodvisen od razuma, zunaj njega pa ni ničesar, bi sam izraz svoboda zgubil pomen in postal absurden. Človek je torej lahko svoboden le znotraj razuma.
 
Ki ima interese, usmerjene k samemu sebi. Ti interesi so vsekakor tudi interesi učenja, saj sicer ne moremo pojasniti, kaj naj bi usmerjenost razuma k sebi sploh bila. Razum se torej uči spoznavati sebe in ker se uči, se preoblikuje.
 
Ljudje ne preoblikujemo razuma, pač pa ta preoblikuje samega sebe in nas, če smo voljni, seveda.
 
Kaj je potem treba držati pod nadzorom? Razum? Nikakor ne, saj se ta nadzoruje in omejuje že sam. Uči se, lahko rečemo, da se izobražuje.
 
Izobraževanje je lahko bolj ali manj učinkovito; ne zaradi razuma, ampak zaradi ljudi. In zopet vstopi Kant. O zares učinkovitem učenju ali izobraževanju namreč govorimo šele takrat, ko je človek svoboden. Kaj je potemtakem svoboda?
 
Svoboda pomeni, da človek sanja, uporablja domišljijo, raziskuje svet in samega sebe, uporablja razum in vse, kar ta omogoča. Ko to dela, ne potrebuje nobenega dodatnega nadzora nad seboj, saj se že ves čas nadzoruje. Potrebuje sogovorca, prijatelja, mentorja, kajpada, ne potrebuje pa dodatnega nadzora; vse je v (raz)umu, kot bi pripomnil Hegel.
 
Zares pomembno je, da ima, na primer otrok, občutek, notranji občutek, da to, kar dela znotraj razuma, nadzoruje sam. Da ima uzde v svojih rokah, da nadzoruje lastno učenje. Ki seveda pozna tudi številne napake, stranpoti in slepe ulice, zajema eksperimentiranje, vse to, kar tvori znanost – ali pa umetnost.
 
Ko ima otrok občutek, da lahko nadzoruje lastno učenje, čeprav ima pri tem tudi težave, kajti nadzorovanje je zelo zahtevno, ko čuti, da mu drugi, starši, vzgojitelji, učitelji, pri tem pomagajo, namesto da ga ovirajo ali celo kaznujejo po mehkih delih telesa, tlakuje pot za še nekaj, kar dopolni svobodno učenje in moralno spreminjanje ali preoblikovanje sveta.
 
To nekaj je radost. Radost v učenju, radost v svobodnem raziskovanju, radost v napakah, ki so sestavni del učenja, radost v kognitivnem naporu, ker je treba kako pot prehoditi stokrat, pa še nikamor ne prideš.
 
Ko odkriva otrok radost v učenju in spreminjanju, ne v statičnem ugotavljanju, kaj je res in kaj ni, ker je nekdo tako rekel, na primer avtoriteta, odkriva tudi pomen radosti. In ta je zares velik.
 
Radosten človek namreč kot socialno bitje, kar vseskozi že je, širi radost okoli sebe, siplje jo kakor zlati prah na druge ljudi in na vsa živa bitja, zato je tudi veliko vprašanje, če hoče jesti meso zaklanih živali, ki pogosto trpijo in ne živijo živali vrednega življenja, v ozračje pa spustijo veliko metana.
 
Pravzaprav ni vprašanje.