Vstopanje v nov svet

Mladi revolucionarni Stalin je bil človek knjige; prebral je veliko knjig, ki so postajale njegova strast. V določenem obdobju je verjel, da bi bil lahko učitelj. Predaval bi delavcem; v resnici jim je nekaj časa predaval. Mednje je širil revolucionarne ideje, zavzemal pa se je tudi za neposredno akcijo, za prehod od besed k dejanjem. Večkrat je potožil, da delavci premalo berejo in premalo delajo na sebi. Včeraj so v več kot 1800 mestih po vsem svetu potekali protesti, na katerih so ljudje zahtevali od politikov takojšnja, urgentna dejanja za zmanjšanje podnebnih katastrof. Toda že nekaj časa taisti politiki uporabljajo velike besede in besedne zveze: odraščanje človeštva; točka obrata; radikalne družbene spremembe; nova prihodnost; naslednja generacija, korenito spreminjanje načinov življenja. Uporabljajo jih levi in desni politiki, konservativci in radikalci, mladi in stari. Zares se dogaja nekaj posebnega in nenavadnega. Najmočnejši politiki tega sveta, evropski, ruski, ameriški, kitajski, obljubljajo zeleno prihodnost za vse ljudi, pravično družbo, tehnološki razvoj brez primere v zgodovini človeštva, gospodarsko rast in blagostanje. Človek kar ne more verjeti, da je nenadoma besednjak, ki so ga stoletje in več razvijali, krepili, pilili in posodabljali socialisti, marksisti, postmarksisti, neomarksisti, levičarji, radikalci, revolucionarji, komunisti, danes tako rekoč vsakodnevna retorika teh, ki so bili še včeraj pripravljeni onemogočati jih in so jih veliko tudi zares utišali. Kako je mogoča tako dramatična sprememba v rabi jezika, zlasti pa, ali jim res lahko verjamemo, da bo sedaj bistveno drugače že samo zato, ker tako pravijo, ker so usvojili nov besednjak? Zdi se namreč, da naj bi se neoliberalni kapitalizem spremenil še radikalnejše, tako radikalno, da ni mogel Marx o tem niti sanjati. To bi kajpak pomenilo, da ga velja dokončno pozabiti in se osredotočiti na zeleno, pravično in tehnološko napredno življenje v družbah prihodnosti, ki bodo iznašle tako korenito drugačne načine življenje, da si jih nihče doslej ni niti predstavljal. 

Medtem ko dokazujejo študije iz dneva v dan, kako velike so grožnje vsemu živemu na planetu, ne le človeštvu in civilizaciji, se krepi in širi orisani besednjak. Zakaj se širi, čemu?
 
Zdi se, da nastajajo novi simptomi, kajti dovolj izkušenj imamo, da vemo, da se kapitalizem sicer nenehno divje spreminja, vemo pa tudi, da se spreminja natanko zato, da se ne bi nič zares spremenilo, da bi reševali dobičkonosnost kapitala. Raba všečnega besednjaka je zato le za silo učinkovita retorika, ki naj prepriča nevernike in brezbrižne ljudi, potencialne volivce na naslednjih volitvah, zlasti pa naj jih pomiri in uspava, da se ne bi slučajno prebudili, spregledali in celo upirali.
 
V knjigi z naslovom The Great Recoil (Veliki odmik), spisal jo je Paolo Gerbaudo, izšla pa je pravkar pri založbi Verso, tako beremo: V času izrednih zdravstvenih razmer, gospodarskega zloma, populistične jeze in ekološke grožnje so se družbe prisiljene obrniti navznoter, da bi se zaščitile. Neoliberalizem, ideologija, ki je vodila desetletja tržne globalizacije, je na preizkusu, medtem ko se sredi zapiranja družbenega življenja, programov množičnega cepljenja, deficitarnega trošenja in načrtovanja podnebja spektakularno vrača posredovanje države. To je veliki odmik, obdobje, ko neo-etatistična endopolitika nacionalne suverenosti, gospodarske zaščite in demokratičnega nadzora prevladuje nad neoliberalno eksopolitiko prostih trgov, prožnosti delovne sile in poslovnih priložnosti.
 
V luči zapisanega lahko vzpostavimo vsaj ravnotežje z uvodnim besednjakom vodilnih politikov sveta, da ne bo popolnoma prevladal, dodatni obrat vijaka pa predstavlja knjiga z naslovom Overtime (Prekomerni čas). Kyle Lewis in Will Stronge se v njej lotevata stare teme o prekomernem času, ki ga porabi delavec na delovnem mestu, in predlagata krajši delovni teden zanj.
 
To bi bil dober odmik od garaškega tedna, pomemben obrat za razvijanje pravičnejše družbe in kolektivne svobode ljudi, uresničevanje delavčevih potencialov, njegovo blagostanje, srečnejše življenje in osebno izpopolnjevanje.
 
Ali so vodilni politiki sveta, v luči lastnega besednjaka, ki ga širijo, pripravljeni slišati kaj takega? Niso. Kot rečeno: na delu so novi simptomi.