Vsi vedo

Pripoved o Cesarjevih novih oblačilih je klasična in prav zato brezčasna. Morda se spreminjajo njeni detajli, osnovno načelo pa se na žalost zagotovo ne. Živimo namreč v hierarhično urejenih občestvih, kar je samo po sebi zanimivo vprašanje, sprašujemo se namreč, ali so hierarhije res nujno potrebne, živimo pa tudi v kapitalizmu, za katerega je Benjamin že davno rekel, da ne bo umrl naravne smrti. Ko mislimo skupaj oboje, hierarhije in dejstvo, da kapitalizem temelji na izkoriščanju večine ljudi, privatiziranju, tekmovalnosti in dobičkonosnosti za nekatere, nas mora zaskrbeti dejstvo, o katerem poročajo številni ljudje, žrtve izkoriščanja, nevidnega sistemskega nasilja, oblastnih drž oblastiželjnih ljudi, brezmejnega nagovarjanja, naj delajo in garajo, medtem ko se njihove plače ne premaknejo nikamor, ker je treba dati milijone NATU, različnim klubom in kajpak elitam. Kakšna je torej vsakdanja izkušnja številnih ljudi? Žrtev ostane na koncu brez vsega, medtem ko storilec nekaznovano kraljuje dalje, čeprav vsi vedo. Zadeva je zares bizarna. Kaj torej vsi vedo in kdo so žrtve?

Ljudje vedo, da je vsakdanje življenje prenapolnjeno z učinki nenehne tekmovalnosti, neprestanega sanjanja tistih, ki so na hierarhiji zgoraj in priganjajo te, ki so pod njimi. Psihološko vzeto, taki ljudje lahko delajo, kar hočejo, lahko imajo kaprice, ki jim nihče ne upa ugovarjati, lahko so nevedni, pa jim nihče ne reče, da govorijo neumnosti, ker jim pač ne upa reči, lahko se odločajo neracionalno in celo nevarno, pa se jim nihče ne postavi po robu. Dejansko kraljujejo, ljudje pa hodijo okoli njih kot po jajcih, da se kraljevo visočanstvo ne bi vznemirilo, ker bi imeli potem same težave.
 
V takem svetu pa se ne krepijo le hierarhije, dogaja se še nekaj drugega. Med ljudmi kroži izraz globalizacija. Številni ne vedo, kaj to sploh pomeni, mislijo pa, da je nekaj dobrega, čeprav ni. Globalizacija namreč pomeni zlasti to, kar imenuje Gayatri Spivak globaliziranje kapitala in podatkov; vse drugo, dodaja, je zgolj nadzorovanje škode, ki sproti nastaja.
 
Ali se ne dogaja nekaj podobnega tudi v vsakdanjem življenju, v katerem nam mediji dnevno poročajo, kako smo iz dneva v dan bolj odvisni od teh, ki imajo denar, premoženje in zlasti kapital? Odvisnost pa že sama po sebi pomeni zahtevo po prilagajanju in prenašanju muhavosti teh, ki so na hierarhijah zgoraj.
 
Taki ljudje praviloma uživajo, kajti položaj jim zagotavlja določeno mero nedotakljivosti. Vsi šefi to vedo. Morda tega ne priznajo, vendar vedo. Tako sladko je namreč biti zgoraj. Tu pride prav elementarna psihologija.
 
Njene koordinate so zelo preproste, jasne in konkretne. Ko se človek čuti varnega v okolju, v katerem živi in dela, ko ima torej močan občutek, da se mu ne more zgoditi nič hudega, ker ima močne vezi z drugimi ljudmi, ki so dobronamerni drug do drugega, tako kot jih ima otrok s starši, ob katerih se počuti varnega, nima nobenih problemov z delom in raziskovanjem sveta. Pravzaprav v tem uživa; hierarhije tu nimajo česa iskati.
 
Nasprotno pa ljudje, ki ne čutijo take varnosti, ne čutijo veselja do raziskovanja sveta in imajo odpor do dela v hierarhično urejenih okoljih. Na primer. Otrok, ki ima šibke vezi s svojimi starši, je bolj negotov, hitreje se ustraši nevarnega sveta, manj uživa v njegovem raziskovanju, bolj je odvisen od okolja, ki ga ne razume dobro. Ni namreč prepričan, da bo njegovo raziskovanje varno, ne ve, ali bo tudi nagrajen za odkritja – morda verjame, da bo celo grajan, zato je vse bolj zadržan in se postopoma umika.  
 
Osnovna psihologija nam tudi pove, da taki ljudje ne čutijo dovolj varnosti, manj zaupajo drugim ljudem, se držijo bolj zase in so posledično manj uspešni v življenju.
 
Orisana psihološka spoznanja so izjemno pomembna v svetu tekmovalnosti, hierarhij, izkoriščanja, hlastanja za dobički in medsebojnih odnosov, v katerih ljudje malo zaupajo drug drugemu, ker so tesnobni, napeti in želijo imeti mir, ki pa ga ne najdejo – prav zaradi zapisanega.
 
In vsi vedo, v kako norem svetu živimo, medtem ko nas elita še naprej priganja, naj kar sanjamo, da bomo uspeli in da bo na koncu vse v redu.