Vsi smo ranljivi

Brez čustev ni razuma. Vem, da ljudje pogosto razmišljajo čisto drugače: eno so čustva, drugo je razum; včasih damo prednost srcu, drugič glavi; potrebujemo malo tega in malo onega. Če pa pogledamo v možgane, odkrijemo, da so čustva preprosto nujna za razum, za razumno odločanje in delovanje. Odkrijemo, da pravzaprav celo naše na videz najbolj hladne racionalne odločitve niso mogoče brez čustev, da so torej vselej čustvene. Spregovoriti pa želim še o nečem drugem.

Nevroznanstvene raziskave nesporno dokazujejo, da je ena najmočnejših negativnih izkušenj vsakega človeka tista, ki spremlja njegovo izključevanje iz socialnega okolja. Danes natančno vemo, da zavračanje človeka, poniževanje, izoliranje in izključevanje sproža bolečino in trpljenje. Možganski predeli, ki omogočajo izkušnje bolečine in trpljenja, so v primerih takega zavračanja in izključevanja  skoraj v celoti isti kot v primerih telesne bolečine zaradi poškodbe, bolezni ali česa podobnega. Socialno trpljenje zato izkustveno ni bistveno drugačno od trpljenja in bolečine zaradi fizičnih vzrokov. Vključevanje ranljivih družbenih skupin v družbeno življenje prav zaradi tega ni najbolj posrečen izraz, kajti ko govorimo o socialni bolečini in socialnem trpljenju, ne moremo izključiti nekaterih ljudi, češ da trpijo zgolj tisti, ki nosijo oznako ranljivi. Vsi smo ranljivi.
 
Tudi zaradi tega je tako izjemno pomembno socialno učenje oziroma, natančneje, socialna plat učenja. Upam, da ima vsak človek izkušnje radosti ob skupnem odkrivanju in spoznavanju sveta, reševanju problemov, izkušnje timskega dela, solidarnosti in sodelovanja.
 
Mirno zato lahko zapišem, da je za vsakega človeka pomembno, da živi v okolju, v katerem ima čim manj izkušenj strahu in tesnobe ter čim več izkušenj spontanega uživanja v radostih življenja skupaj z drugimi ljudmi. V naših okoljih je na žalost še vse preveč izražanja potrebe po nadzoru in kontroli in redu in disciplini in ugotavljanju, da je življenje trdo in da mora biti človek navajen na trdoto.
 
Delo je seveda potrebno; tudi zahtevno, trdo in naporno. Toda potrebna je tudi refleksija dela, sicer se človek zgolj navadi na to, kar se pričakuje od njega, pri tem pa lahko tudi trpi in čuti bolečino.
 
Poleg dela in refleksije moram izpostaviti čustva, kar sem sicer že storil čisto na začetku tega zapisa. Sodobna znanost je namreč dovolj napredovala, da nesporno lahko trdimo tole: najpomembnejši dejavnik učenja so čustva. Zakaj?
 
Ker pomenijo količino energije, ki jo imamo na voljo. Depresiven človek nima veliko energije za učenje, pravzaprav je ima zelo malo, ljudje pa vedo, kaj pomeni izraz prekipevati od energije. To ne pomeni, da se energetski ljudje bolje učijo ali več, pomeni le, da imajo več energije, s katero se lahko lotijo učenja, izzivov, da imajo energijo, ki jo lahko usmerjajo k reševanju problemov. Seveda ni nujno, da to tudi naredijo. Energijo lahko tudi zgolj zapravljajo.
 
Naj zapisano ponazorim s statistiko. Raziskave dokazujejo, da se veliko učencev v šolah tudi dolgočasi; nekateri se dolgočasijo vsak dan. Drugo ime za dolgočasje je kajpak stres. Učenci, ki ne čutijo, da so izzvani k reševanju problemov, učenju in odkrivanju novega, se dolgočasijo in so pod stresom. Pod stresom zato niso samo tisti učenci, za katere pravijo mame, da se morajo ure in ure učiti, delati domače naloge in se pripravljati na teste, one pa z njimi, pod stresom so tudi učenci, ki jih učitelji ne znajo navdušiti za raziskovanje in razmišljanje.
 
Osnovni cilj šolanja bi moral biti natanko ta: razvijanje uma. Kaj natančno to pomeni?
 
V luči mojih prejšnjih zapisov je odgovor na vprašanje tale.
 
Prvič. Razvijanje in rast uma zajema razvijanje čustvene pismenosti in spodbujanje strasti do odkrivanja novega, razmišljanja in kritičnega presojanja.
 
Drugič. Zajema razvijanje višjih funkcij, za katere so narejeni možgani: kreativne, kognitivno kompleksne in analitične funkcije.
 
Tretjič. Dvigovanje nad sposojeno vednost, ki jo dobi učenec od učitelja, razvijanje lastnih mislih in idej.
 
Eno ključnih nevroznanstvenih in psiholoških spoznanj v povezavi z zapisanim je tole. Ljudje načrtujejo reševanje problemov, delajo načrte za akcije, če jih imajo za svoje. Dokler jih nimajo za svoje, se z njimi preprosto ne ukvarjajo. Podnebne spremembe je zato zlahka zanikati, dokler človek ne dojame, da povzročajo probleme, ki so tudi njegovi.