Vse tiho na vzhodu

Ko ljudje kdaj vzklikajo, da ob kakem dogajanju panika ni potrebna, trenutno na primer v zvezi s tako imenovano ukrajinsko krizo, zadeva ni tako preprosta, kot bi morda radi. Prvič. Nihče ni paničen niti v Ukrajini, ki bi bila lahko napadena. Vprašajte tamkajšnje prebivalce. Drugič. Nihče ni paničen v Rusiji. Številni Rusi niti ne vedo, kaj bi se domnevno lahko zgodilo, in jih niti malo ne zanima. Tretjič. Tudi na Zahodu ni nihče paničen – ljudje nimajo dobrega vpogleda v dogajanja na Krimu in ob meji med Rusijo in Ukrajino, poleg tega jim je vseeno. Nobene panike torej. Zadeva je neprimerno hujša. Panika dejansko ni potrebna, ker je potrebno nekaj drugega.  

Vse skupaj je zares nenavadno. Morda je zanimivo, zagotovo pa je posebno, celo čudno. Mislim na prerekanja, ali se bo zgodila vojna v Ukrajini ali ne. Če človek spremlja medije, se zdi, da se bo zgodila zdaj zdaj. Retorika enih in drugih politikov signalizira medsebojno obtoževanje, kdo je kriv za stopnjevanje napetosti. In medtem ko se zdi, da se napetost stopnjuje in se slehernik sprašuje, kje tiči vsak en dober razlog, da bi Rusija napadla Ukrajino in da bi zares izbruhnila vojna, je pogled iz drugega zornega kota popolnoma drugačen.
 
Morda je zares najbolj zanimivo preprosto dejstvo, na katerega opozarjajo nekateri komentatorji. To je dejstvo, da je človek, o katerem ves čas razpravljajo, ruski predsednik Putin, tako rekoč izginil iz javnosti. Lep tiho je v ozadju, ne daje izjav in tako ne omogoča, da bi kdo resno komentiral njegove besede. Zelo premeteno.
 
Tak rekoč ves svet čaka na njegovo odločitev, saj se vojna ne more začeti brez njega, on pa čaka. Javnost dobi prek medijev vedno enake odgovore o tako imenovani ukrajinski krizi, da lahko razpravlja o njej. Zdi se, da to z veseljem dela, ruski predsednik pa ve, da ima lahko od tega same koristi, če bo dovolj spreten.
 
Tudi ruski državljani, pravijo poročevalci, so zanimivi, saj je prav tako vtis, da se niti malo ne ukvarjajo z omenjeno krizo. Tako rekoč enotno vzklikajo, da vojne ne bo, da ni nobenega razloga zanjo, in se še naprej mirno ukvarjajo z vsakdanjimi zadevami.
 
Zadaj je nedvomno strah. Seveda si nihče pri zdravi pameti ne želi vojne, toda to še ne pomeni, da retorika, ki smo ji priča v zadnjem času, nima nobene funkcije.
 
Če bi bili naivni, bi verjeli, da že dolgo ne obstajajo konflikti med Vzhodom, ki je bil včasih komunističen, in kapitalističnim Zahodom. Danes je namreč ves svet tako ali drugače kapitalističen. Nobenega spora torej. Medsebojno trgovanje je vsepovsod, globalni kapitalizem je dober za vse in vsakogar, dobrine pritekajo, blago takisto, ljudje se povezujejo, sodelujejo in oblikujejo skupne biznise. Kje je problem?
 
Ker pa nismo naivni, ne verjamemo v pravljice, pa čeprav so kapitalistične.
 
Problem je ideološki, čeprav pravijo, da ideologije ni več. Res tako pravijo, toda kako potem pojasniti obstoj zveze NATO? Ko je obstajala nasprotna Varšavska zveza, je bilo nekako razumljivo, da mora obstajati še zveza NATO, da se v hladni vojni strani medsebojno strašita in se obenem bojita druga druge.
 
Ideologija nam danes pove, da hoče biti Rusija lokalni hegemon, pove pa nam tudi, da hoče biti zveza NATP na ruskem dvorišču – za vsak primer. Vsi se imamo torej radi, toda nikoli ne veš, kdaj se lahko zadeve spremenijo. Tudi v Jugi so nam govorili, da smo za stoletni mir in da se moramo obenem ves čas pripravljati, kot da bo že jutri vojna. Nekaj se očitno ni spremenilo.
 
Bi bila retorika kaj drugačna, če bi na primer Rusija namestila svoje orožje v Mehiki, v Kanadi in na Kubi? Bi ZDA res mirno gledale vse skupaj?