Vse bom pojasnila

Danning-Kruger efekt je zelo preprost: ljudje z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi ne vedo – da imajo nižje kognitivne sposobnosti. Zakaj ne vedo? Ker je za tak vpogled treba imeti – nekoliko višje kognitivne sposobnosti. Železni zakoni človekove neracionalnosti in neumnosti pa ne pomenijo, da ničesar ni mogoče spremeniti. Zaupanje v inteligenco ljudi je natanko to: upanje, da vsaj nekateri ljudje verjamejo v lastno inteligenco in da se tudi zares inteligentno obnašajo, da se ne bojijo takega obnašanja in delovanja. Pomeni tudi zaupanje, da so ljudje zmožni prepoznati neracionalnosti svojih ljubljenih voditeljev in jih pospremiti na smetišče zgodovine. Ti namreč pogosto v resnici ne vedo, kaj delajo in povzročajo, kajti preveč so zaverovani v lastno narcisoidno, egocentrično ali sebično razumevanje sveta, pri katerem vztrajajo celo takrat, ko se Titanik že davno potaplja. Hočejo moč, oblast, vpliv in denar; od nekdaj je tako. Njihova neracionalnost je tako velika, da gredo na primer mirno z otrokoma v hotel, zahtevajo sobo s pogledom na morje, račun pa poravnajo davkoplačevalci. So dobro plačani, vendar ne plačajo računa, čeprav znaša komaj nekaj evrov. Vedo, da so kot politiki pod drobnogledom, da bo nekdo poročal javnosti o njihovem nemoralnem in neracionalnem početju, a jih to ne odvrne. In ko javnost vidi račun, še vedno trdijo, da bodo vse pojasnili. Ko ni ničesar pojasnjevati, ko je vse črno na belem, torej vztrajajo, da so navadni ljudi idioti, ki jih njihove lastne oči varajo in ki prav zato potrebujejo pojasnilo. Neracionalno se vedejo celo zelo pametni ljudje, še bolj neracionalno pa se vedejo ljudje, ki hočejo moč, denar in oblast.  

Kaj torej lahko naredimo?
 
Lahko smo prijazni drug do drugega, kot predlaga britanski filmski igralec, scenarist in producent John Cleese v šovu Why There Is No Hope (Zakaj ni nobenega upanja). Lahko smo prijazni in lahko se vedemo razumno. Lahko uporabljamo sposobnosti za metakognicijo, saj to zmorejo že majhni otroci, in lahko kritično mislimo. Lahko pa naredimo še nekaj drugega.
 
Michel Foucault je v svojih zadnjih predavanjih leta 1984, nekaj mesecev pred smrtjo, sijajno razčlenjeval povezave med človekovim odnosom do resnice in skrbjo zase. Njegovo vodilo je bilo antično načelo, da bi moral človek govoriti resnico o sebi.
 
To je izjemno zahtevno načelo, ki mu je težko ustreči. V vsakem primeru pa potrebuje človek za njegovo uresničevanje – drugega človeka.
 
Drugi človek je lahko psihoanalitik, nikakor pa ni nujno, da je. Lahko je tudi kateri koli drugi človek, sotrpin, prijatelj, kdorkoli. Da bi govoril resnico o sebi drugemu človeku, mora kajpak najprej narediti, kar terja Sokrat, ki sledi nekemu drugemu načelu: Spoznaj samega sebe. Zadeva je dokaj zahtevna in zapletena.
 
Kako torej človek spozna samega sebe, da bi drugemu človeku govoril resnico o sebi? Tako, pravi Foucault, da svobodno govori (parrhēsia). Ta praksa, svobodno govorjenje o sebi, pa je sprva politična, poudarja Foucault.
 
Neposredno je prepletena z naravo demokracije, vladanja in delovanja oblasti. Parrhēsiastēs je tako oseba, ki pove vse, ki ničesar ne skriva ali prikriva. To pa ne pomeni, da blebeta v tri krasne in naklada, ne pomeni, da lahko reče čisto vse, kar ji pride na pamet, češ da ima pravico do svojega mnenja. To zna vsakdo, poudarja Foucault.
 
Parrhēsia v žlahtnem pomenu besede pomeni, da govori resnico [o sebi] brez zadržkov, brez prikrivanja, brez ovinkarjenja, brez sofistike in sprenevedanja.
 
Hitro se bomo prepričali, koliko takega žlahtnega govorjenja o sebi premore ona slovenska ministrica, ki je te dni obljubila, da bo vse pojasnila.