Vsakdo nekaj, nekateri vse

Direktor korporacije BMW pravi, da je njegova služba sanjska. Da ponuja ljudem ultimativno psihološko izkušnjo, ki jo omogočajo avtomobili iz njegove tovarne. Povezava med psihologijo vsakdanjega življenja in tehnološko dodelanimi avtomobili je nemara res taka, kot pravi gospod, res pa je tudi, da je vsak človek mnogo bolj kakor z avtomobili povezan z ljudmi, kajti prava preizkušnja življenja, pravi test je odprtost človeka do Drugega, ne občutenje sreče, ker se lahko pelje v luksuznem avtomobilu s kraja A na kraj B in potem še nazaj. Naj zapisano ponazorim s primerom.

Lahko bi se spraševali, ali je razumno in smiselno reševati tajske otroke, ki so ujeti v neki podzemni jami, iz katere ne morejo, ker je voda zalila vse izhode. Nekaj mesecev bodo ujeti, potem se bo voda umaknila in lahko bodo odšli domov. Do takrat pa bo treba skrbeti zanje, da ne bodo umrli od lakote, da ne bodo podhlajeni, prestrašeni, sami v temi in vse drugo; zadnji predlog je, da bi izvrtali luknjo in jih tako potegnili na površje ali izčrpali dovolj vode, da bi se prebili skozi rov. Vprašanje pa vztraja. Zakaj bi skrbeli zanje, zakaj jih ne bi raje pustili, da počasi umrejo, ker sami ne morejo poskrbeti zase in se ne morejo rešiti?

Vprašanje je namenoma zastavljeno na ultimativni način. Če bi racionalna razlaga privedla do sklepa, da je otroke treba pustiti, da umrejo, bi bilo kajpak razumno, da bi to tudi naredili. Vprašanje pa je tudi, če smo ljudje zgolj tovrstna racionalna bitja, ki ugotavljajo, kaj se še splača in kaj nič več, ko dosežemo določeno mejo.

Vprašanje ni brez povezave z naravo človeške sreče, o kateri govori tudi predstavnik nemškega BMW-ja, o njej pa razmišlja tudi francoski filozof Lévinas.

Na tem kraju smo že dovolj napredovali, da se lahko strinjamo s tole začetno idejo: ljudje postanemo v celoti to, kar smo, le v odnosih do drugih ljudi – nikoli sami. Avtomobili nimajo s tem nobene resne zveze.

Torej ne smemo pustiti drugih ljudi, saj potem nismo več v odnosih z njimi. In ko govorimo o odnosih, mislimo na potrjevanje življenja, na nekaj pozitivnega, kar pomeni, da v odnosih z drugimi ljudmi nekaj delamo, nekaj potrjujemo.

Na tej točki otrok zato ne pustimo samih, ampak poskrbimo zanje.

Kaj pa, če zanje ni mogoče poskrbeti ali je strošek skrbi preprosto prevelik ali celo tak, da ga ne zmoremo? Kdaj je strošek prevelik in kako se vedemo, ko ugotovimo, da je tak?

Vprašanje je imaginarno in zato slabo. Ponuja se boljši razmislek.

Človekovo bivanje v svetu spreminja golo eksistenco v življenje, kot pravi Lévinas. Pomeni potovanje v življenje, pomeni uresničevanje neskončnih potencialov življenja. Človek s tem ohranja razliko do gole eksistence in uživa življenje. V takem uživanju je neločljivo povezan z življenjem, zato ima sočasno željo, da tako ostane, in ima željo po bodočnosti, v kateri naj bi se nekaj dogajalo. Nekaj torej želi. Kaj?

Človekova želja po življenju je neizogibno povezana z življenjem drugega človeka in z njegovo željo po življenju. Njegova samostojnost je mogoča le, če je, paradoksno, odvisen od drugega človeka in njegove želje. Natančneje: če je drugi dobrodošel. Če je torej sam kot drugi dobrodošel.

Človek torej ne more živeti in preživeti, če ni dobrodošel; vsaj dolgoročno ne. O čem govorimo?

Govorimo o človeškem bitju, ki je vselej že nekaj drugega kot to, kar samodejno sprejema kot lastno identiteto, ki jo prepoznava kot neodvisni cogito. Obstaja tudi prvo srečanje z drugostjo, z drugim človekom kot drugim, kot pravi Lévinas.

Tako srečanje je izjemno pomembno, je pa tudi nujno presenetljivo, saj se človek nanj ne more pripraviti, ne more storiti ničesar, da ga ne bi presenetilo. Vrže ga iz tira, odpre se mu razsežnost sveta, o kateri pred srečanjem ne ve ničesar; pomeni odpiranje. 

Človek je sicer zaprt v lastni identiteti, saj ta drugače sploh ne bi bila identiteta, obstajati mora torej meja, ki jo ločuje od drugih identitet, toda obenem je vselej že odprt do zunanjosti, do sveta, do drugih ljudi, do drugosti in drugačnosti, do samega življenja.

Zlasti pa je odprt do Drugega. Njegova etičnost je v odpiranju Drugemu, tudi če tega (še) ne ve.

Človek torej ni zgolj stvar znotraj sveta, stvar med stvarmi, kot je avtomobil med drugimi avtomobili.

Tu se zgodba nenadoma obrne. Posameznik je namreč svoboden, njegova svoboda pa je natanko v odgovornosti do drugega; odgovornost pomeni, da je dolžan dajati. Ne le sprejemati iz sveta in od drugih ljudi, ne le uživati v tem, temveč tudi dajati, vračati, ponujati, prenašati drugim, omogočati drugim.  

Bivanje svobodnega človeškega bitja v svetu je torej nujno zavezano dolžnosti do drugega in odgovornosti do njega. Ali to pomeni, da je treba za otroke v tisti jami poskrbeti? Absolutno.

Skrb zanje bo kajpak draga, naporna, dolgotrajna in celoten strošek ne bo majhen, kdo od reševalcev bo poškodovan, eden se je že smrtno ponesrečil, trije pa so ranjeni. Toda ne glede na vse lahko ponovim, kar sem ujel v fotografski objektiv pred dvema letoma, ko smo se potepali po Bosni in Hercegovini in pogosto naleteli na ostanke vojne izpred dvajset in več let. Na nekem zidu tako še vedno piše: vsakdo je dal nekaj, nekateri so dali vse.