Vsakdanje življenje in dizajniranje njegovega smisla

Kot otrok socializma sem imel nadvse preprosto vsakodnevno izkušnjo, ki se je ponavljala. Nekateri ljudje so se sicer kdaj pa kdaj pritoževali na potrošništvom, toda tega je bilo smešno malo v primerjavi z današnjim. Spominjam se praznih polic v trgovinah. Mama mi je včasih naročila, naj kupim meso, pa ga že dopoldan preprosto ni bilo več, zato sem odšel iz trgovine praznih rok. Ne spomnim pa se, da bi se kdo kdaj metal ob tla zaradi tega, si pulil lase in jamral, kako slabo nam gre. Mama je bila zaposlena kot snažilka v tovarni, ki so jo kasneje zravnali s tlemi, ker se je verjetno nekomu zdelo, da je tako najbolj dobičkonosno, čeprav ni bilo, a spomin pravi, da mi ni manjkalo prav ničesar. Objektivno dejstvo je, da v trgovinah občasno ni bilo mesa, pomaranč, kave, pralnega praška, čokolade in še nekaterih drugih predmetov, toda spomin vztraja, da ti predmeti niso bili ključni za preživetje. Sploh pa niso bili pomembni za doživljanje smisla življenja, uživanja radosti v življenju, zadovoljstva in celo sreče. Ko sem bral Sokratov zagovor, mi je bilo kot najstniku jasno, da potrebujem v življenju predvsem druge ljudi, medtem ko je s predmeti in s stvarmi tako, da je čisto v redu, če jih imamo na voljo, in da ni čisto nič tragičnega, če nekaterih nimamo. Danes je bistveno drugače.

Predmetov, stvari, blaga in vsega drugega je na voljo toliko, da se človek vpraša. Če je moje vsakdanje življenje z drugimi ljudi napolnjeno z zadovoljstvom, če znam pripisati srečevanjem z njimi pomen in smisel, kaj naj počnem s temi predmeti? Za Sokratom lahko ponovim: veliko je predmetov, ki jih preprosto ne potrebujem.
 
Vsak dan pa me spremlja nagovarjanje, naj vendarle nekaj naredim, da bi končno uspel. Čeprav sem že uspel, moje vsakdanje življenje mi popolnoma zadošča, da sem zadovoljen z njim in izpolnjen, me kljub temu silijo, naj storim še to in ono, kot da smo na dirki. Nenehno naj bi dizajniral in redizajniral življenje, kupoval nove in nove predmete, da bi užival v življenju – v katerem uživam tudi brez njih.
 
Vtis imam, da mi kljub temu hočejo sporočiti, da sem pravzaprav nezadovoljen z življenjem in da mi šele mrtvi predmeti prinašajo resnično srečo, ki jo moram skrbno načrtovati, dizajnirati in se pri tem nenehno posvetovati še s strokovnjaki za srečo. Mimogrede: danes nekateri dizajnirajo celo obrazne maske za zaščito pred koronavirusom, da se ujemajo z vzorci na oblačilih.
 
Saj nekateri predmeti so zares koristni, medtem ko številni preprosto niso. In delo, ki ga opravljamo, je v nekaterih primerih zelo smiselno, koristno in navdihujoče, toda obstajajo številna delovna mesta, ki pohabljajo ljudi in jim ne omogočajo nobenega navdušenja nad življenjem.
 
Navdušenje nad življenjem je mogoče le s pomočjo drugih ljudi, ne s pomočjo predmetov i strokovnjakov za navdušenje. Samo navadni drugi ljudje me lahko potrjujejo v moji eksistenci, samo oni mi omogočajo, da postajam dober človek. Brez njih ne morem biti dober človek in predmeti so res zgolj predmeti, pa če jih dizajnirajo in redizajnirajo noč in dan.
 
Noben resen človek, filozof, umetnik ali znanstvenik še nikoli ni rekel, da je treba v življenju nakopičiti veliko dizajniranih predmetov, da bi bilo življenje izpolnjeno. Zato pa zdravi razum pove, da velikanska večina ljudi, 99 % ali pa še nekaj več, lahko živi vsakdanja življenja in da je to že čisto dovolj. Ne vselej, seveda, saj živi ogromno ljudi v revščini, so razseljeni, trpijo in se jim dogajajo krivice, toda če govorimo o vsakdanjem življenju z drugimi ljudmi, je to že dovolj dobro.
 
Že dovolj dobro pomeni, da je dobro, ker ljudje skrbijo za dobro, drug za drugega, ker so dobri. Dizajnirani mrtvi predmeti s tem nimajo nobene resne zveze.