Vsak človek, ki misli

Razlika ni nepomembna: razkošni zajtrki na prečudovitih terasah in medijska zabava kot kulisa na eni strani ter podnebne spremembe, natančno opredeljive s številkami na drugi strani. Vse skupaj tvori celoto. In kakšne so številke? Zgovorne. Površina morja na skoraj 78 stopinjah severne geografske širine, vzhodno od Grenlandije, je imela 6. julija letos 16.6°C, namesto da bi imela nekaj desetink stopinje pod ničlo, kakršno je dolgoletno povprečje. Razlika je velikanska, če pomislimo, koliko toplotne energije je potrebne, da se tako daleč na severu tako ogromna površina oceana segreje za toliko stopinj; preprosta naloga za učence v osnovni šoli pri fiziki. O tej razliki mediji v teh dneh pričakovano ne poročajo, še manj jo komentirajo. Zakaj je tako?

Obstaja še ena razlika, ki bi jo rad komentiral, saj je povezana s prejšnjo, prepletena pa je tudi z načini spontanega vsakdanjega razumevanja sveta kot celote.
 
V mislih imam razliko med ideologijo in kritičnim umom oziroma kritično rabo uma; ideologijo razumem kot svojevrstno manipuliranje. Ne z ljudmi in z njihovo zavestjo, zato ideologija ni lažna zavest, temveč s podatki, z domnevnimi dejstvi, s podobami, z medijskimi vsebinami, pa tudi z zgodovino, z razlagami vsakdanjih dogajanj, z odsotnostjo razlag, kot sem poudaril uvodoma.
 
Manipuliranje poteka tako, da predstavlja oviro prizadevanjem ljudi za emancipacijo, obenem pa je navadno vsaj zanimivo za zdravi razum, če že ni kar privlačno in zapeljivo – tako je celo tedaj, ko spodbuja brezbrižnost.
 
Predstavljeni razliki imam v mislih zato, ker želim razmišljati o svetu, v katerem živim, in sicer na način, ki mi pomaga sodelovati z ljudmi, za katere vem, da posvečajo svoja življenja bojem za velike ideale človeštva, ki so vselej onkraj ideologij, kar pomeni, da izhajajo iz temeljnega spoznanja, da je mogoče novo.
 
Junija letos je umrl zgodovinar in filozof Domenico Losurdo. Bil je izjemen človek, zanesljiv borec za emancipacijo ljudi in nepopustljiv kritični mislec. Njegova razmišljanja o zgodovini liberalizma so navdih za moje delo v teh poletnih mesecih, ko se lotevam prehodov od Kanta in Hegla k Marxu, nekaterih Nietzschejevih meditacij in zgodovine Frankfurtskega inštituta, v posebno veselje pa mi je knjiga z naslovom I Am a Strange Loop, pod katero je podpisan Douglas Hofstadter.
 
Izjemnost zgodovinarja in filozofa je vzor, o katerem želim razmišljati. Tamle zunaj namreč živi in deluje veliko ljudi, ki skušajo vplivati na druge ljudi s svojimi razlagami tega, kar se dogaja v svetu, njihove interpretacije pa so predvsem elitistične, kar pomeni, da jih ne zanimajo vsaj nekatere pomembne praktične posledice razlag v empiričnem svetu, zanje pa se tudi niso pripravljeni bojevati, saj jim zadošča, da je navidezna celota sveta še naprej – navidezna celota sveta.
 
Bojevati pa bi se bilo treba, kajti ne le podnebne spremembe, temveč tudi družbena dogajanja, mislim zlasti na migrante, prebežnike in sužnje tega sveta, terjajo boje. V tej perspektivi zares ne moremo reči, da ljudje, ki jih omenjam, in ljudje, ki živijo v revščini ali na njenem robu, niso podobni sužnjem. Niso sužnji, kakršni so nekoč delali na plantažah, kajpak, čeprav je resničnih sužnjev na milijone, so pa podložniki družbenih razmer, zaradi česar so podobni sužnjem, saj nimajo nobenih realnih izhodov iz bede, v kateri živijo.
 
Na tej točki velja še enkrat poudariti, da je navidezna celota sveta mogoča le, če je nekaj iz nje izključeno.
 
V globalnem svetu je zato vsako resno razmišljanje o demokraciji obenem tudi razmišljanje o emancipaciji vseh ljudi, ne le nekaterih.
 
Razmišljanje je lahko radikalno delovanje, kot bi nemara dejal Adorno, lahko je odločilni dejavnik pri preprečevanju konformizma, ki ima v teh časih nenavadno razsežnost v tem, da se imajo za kritično misleče tudi ljudje, ki očitno plavajo s tokom in so v celoti prilagojeni prevladujočim načinom življenja. A zakaj bi človek sploh bil zoper konformizem, če pa je lahko zelo udobno plavati s tokom in biti tak kot vsi drugi?
 
Problem ni tako zelo majhen, kot se zdi, kajti strinjam se z Adornom in njegovo trditvijo, da se vsak človek, ki misli, že upira; zagotovo se upira navidezni celoti sveta. Kdo je torej vsak človek, ki misli?
 
Človek, ki misli, je bitje, ki si vzame čas in razvija misel. Če to zna delati, če se je tega naučil, morda že v mladosti, misli, kar obenem pomeni, da se bolj posveča sami misli kakor pa ljudem okoli sebe, ki prav tako lahko mislijo. Misli se posveča, ker tako terja misel, ne drugi ljudje.
 
Pomembno je, da je sama misel že zavezana dialektiki, da je torej dialektična. Dialektičnost pomeni, da za vsako misel prej ali slej ugotovimo, če se le dovolj dolgo ukvarjamo z njo, da je ujeta v logiko povratnih zank, od katerih so nekatere čudne (strange loops).
 
Kdor tako razmišlja, ne more postati podložnik ideoloških praks, ne more biti konformist, celo če bi želel biti – a saj nima želje po čem takem. V tem je naše upanje. Prav tako ne more postati del katere koli elite, saj mu njegovo razmišljanje omogoča vpogled v družbene mehanizme, ki podpirajo nastajanje elit in njihovo preživetje v navidezno celovitem svetu.  
 
Verjetno ni naključje, da celo nekateri privilegirani ljudje zmorejo v novih okoliščinah vsaj upor in protest zoper komercialnost vsakdanjega življenja, če že upora zoper svoje očete ne zmorejo. Res pa je tudi, da so očetje včasih povsem odsotni. Kako se jim torej upirati?
 
Za današnje najstnike se zdi, da spora z očeti sploh ni več, konflikta ni ali pa je razrešen, preden se pojavi, vtis je, da je življenje ena sama zabava in da upor v navidezno celovitem svetu ni niti mogoč niti smiseln. Impotentnost očetov in najstnikov je zato velika, Mati je povsod, družina ni več stroj za spreminjanje otrok v podložnike kapitalizma, saj jih kapitalizem posrka vase tudi brez te posredniške vloge.
 
Ko pristanemo na navidezno celovitost sveta, ni več izhoda, če matematični modeli jasno napovedujejo, da bo čez dve leti površina Arktičnega oceana v poletnih mesecih segreta na 30°C.