Vročina in anarhistično upanje

Vi zajemate življenje z dlanjo kakor vodo iz oceana, vendar vam nenehno odteka, dokler na koncu ne ostane na dlani ničesar več. Jaz zajemam vso drugo vodo. Tako slišimo govoriti svetega Pavla v zares izvrstnem filmu Paul, Apostle of Christ (Andrew Hyatt, 2018). Dva tisoč let stara izjava svetega Pavla dobiva nenavadno dopolnilo z najnovejšo izjavo, ki jo je te dni podal Pieter Tans, vodilni znanstvenik v Global Greenhouse Gas Reference Network. Takole je govoril: raven CO₂ narašča z rekordno hitrostjo, ker človeštvo bolj kot kadarkoli kuri premog, nafto in naravni plin. Ekonomisti se obenem hvalijo, da vse raste, politiki jim sledijo kot ubogljivi kužki, znanstveniki pa beležijo objektivne podatke, ki pričajo o mizeriji civilizacije, katere zastopniki očitno ne priznajo nobene meje in je tudi nočejo priznati.  

Vsak človek potrebuje oblast nad seboj. Ljudje zato včasih spontano rečejo, da red mora biti. In red vselej že je, ker ima vsak človek oblast nad seboj; potrebuje jo in jo vselej tudi že ima, zato je izrekanje o potrebnosti reda povsem odveč. Strogo vzeto, je red nemogoč, kajti celo če oblasti ne bi nihče izvajal, bi obstajala: nad vsakim človekom je namreč vselej večni bog, zaradi katerega sta red in oblast. Skoraj nerazumno je, da je že zgolj človekova podrejenost bogu urejena.

Človek ne more izstopiti iz neskončnega boga, zato ne more pobegniti niti oblasti nad seboj niti redu; pobegniti ne more, celo če bi hotel, a saj noče. Zakaj se potem zastopniki oblasti spontano bojijo, da bodo anarhisti povzročili nered, če jih ne bodo držali pod nadzorom?

Najprej se motijo, ker ne vedo, da anarhija ni nered. An-arhija pomeni odsotnost zadnjega ali ultimativnega temelja vsakega mogočega reda in vsake mogoče oblasti, kar pomeni, da je vsak red le eden od številnih, da je krhek in stoji v praznem, da ga torej ni mogoče utemeljiti.

Oblast zato vselej pomeni moč, ki jo uporabljajo namesto odsotnega temelja, zato je iracionalna – in kot taka zelo krhka, kar pomeni, da je njihov strah več kot utemeljen. Noben red namreč ni večen, in vsakega prej ali slej nadomesti nov red.

Ko je Foucault pred desetletji odkrival nove načine delovanja sodobne oblasti, je poudaril nekaj šokantnega in paradoksnega, nekaj presenetljivega, nezaslišanega in novega, nekaj, kar je danes celo aktualnejše, kot je bilo takrat. Ljudje namreč niso navajeni razmišljati o takem delovanju oblasti, ki ga je izpostavil Foucault. Rekel je, da oblast ljudi zatira, nadzoruje, kaznuje, ovira, onemogoča, cenzurira, blokira, jim preprečuje to ali ono, toda v isti sapi je povedal, da obenem dela še nekaj drugega. Kaj torej dela?

Oblast vselej tudi organizira, omogoča, spodbuja, nagrajuje, daje nasvete, pove, kako kaj narediti, kaj je prav in kaj je narobe, kdo je več vreden in kdo manj, kje na hierarhični lestvici je kdo, kje si kdo zasluži biti in kdo si ne zasluži, kaj je res in kaj ni, kaj je red in kaj ni.

Oblast niti slučajno ni zgolj zlobna, zahrbtna, pokvarjena, manipulativna. Včasih seveda je, kot je nekoč pripomnil Adorno, ko je analiziral Auschwitz in se spraševal, kako je sploh lahko nastal. Ko je ob koncu življenja razvijal teorijo estetike, je še jasneje kakor prej izpostavil delovanje sodobne oblasti, ki nosi pečat krutosti, kakršno je izkusil Walter Benjamin, in je ujeta v koordinate, o katerih je veliko razmišljal Philippe Lacoue-Labarthe, toda še vedno je res, da je sodobna oblast največkrat pastoralna in nenavadno naklonjena ljudem oziroma zelo posebnim oblikam njihovega življenja in vsakdanjega delovanja, ki jih nagrajuje.

Izvrsten primer je aktualno razmišljanje številnih ljudi o nevarnosti, ki prežijo nanje, zastopajo pa jih tujci, migranti, prebežniki, ljudje, ki blodijo po svetu in iščejo varen kotiček zase. Ladja, ki je pred nekaj dnevi prevažala nekaj sto beguncev, je žalosten primer delovanja sodobne oblasti, ki z lahkoto ustreže navadnim ljudem, ti se kajpak bojijo zase in za svoje bližnje, se ne želijo izpostavljati nevarnostim in želijo v miru živeti, kot so navajeni, zato ladja blodi od ene države do druge in čaka, da jo bo kdo sprejel.  

Oblast torej deluje na čudne načine, ki jih ni mogoče zlahka prepoznati in razumeti. Estetika je zato izjemno pomembna, kajti že Platon je poudaril, da je estetska mimesis nevarna reč, saj pomeni izkrivljanje resnice.

Oblast se sicer sklicuje nanjo, saj brez nje ne more delovati, toda natanko v tem smislu tudi oblikuje in preoblikuje estetiko sveta. Ljudem omogoča zaznavanje in razumevanje sveta, ki je tâko, da ljudi sicer ne zmede, kdo seveda tudi je zmeden, doseže pa, da ne razumejo dobro odnosov med iluzijami, simulacijami sveta in resnico sveta.

Poleg Foucaulta in Adorna je tudi Derrida pokazal, da ima oblast sorazmerno lahko nalogo, kajti v nekem posebnem smislu so vse reprezentacije sveta njegove kopije. To kajpak ne pomeni, kot velikokrat očitajo tako imenovanim poststrukturalistom, da je resnica nenadoma povsem subjektivna in ni nič drugega kot muhavost posameznikov. Daleč od tega.

Pomeni le, da je do resnice težko priti, da je pot do nje zahtevnejša, kot si navadno mislimo. In tudi v tej luči ima oblast lahko nalogo, saj je dovolj, da prek svojih zastopnikov nagovarja slehernike, naj uživajo v življenju, naj tekajo za svojimi sanjami, delajo na sebi in se radostijo drug drugega. Za vse drugo poskrbijo ljudje sami, saj so najboljši opazovalci in razlagalci sveta okoli sebe, zato natančno vedo, kdo se oblasti drži in kdo se ji upira. Oblastniki so lahko povsem mirni, saj ljudje sami opravijo večino oblastniškega dela – na sebi in na drugih, na svojih identitetah in na medsebojnih odnosih.  

Še vedno pa drži kot pribito, da je vsak red začasen in iracionalen, kar pomeni, da ni le nadomestljiv, saj pomeni, da ga je treba nujno nadomestiti, sicer naredi preveč škode, če se predolgo ohranja.

Te dni se vroči zrak iznad Sibirije širi čez Arktični ocean in temperature natanko nad Severnim tečajem dosegajo zgodovinske rekorde. Sicer pa se je začelo svetovno prvenstvo v fuzbalu.