Vrednote odpada in nov začetek

Danes zvečer gremo v kino. Dolgo in nestrpno pričakovani film Avengers: Endgame (Anthony Russo, Joe Russo, 2019) ima že sedaj oceno, ki ga na lestvici najbolje ocenjenih filmov vseh časov postavlja na visoko dvanajsto mesto. Kar niti ne preseneča. Filmska uspešnica namreč na izjemno prepričljiv in poglobljen način komentira realni svet, v katerem živimo. To je svet, ki razpada in je in ruins, če si lahko spodobim izraz iz kratkega opisa temeljne ideje, s katero se ukvarja film. In Endgame ali Zaključek, kot prevajajo podnaslov slovenski prevajalci, je prav tako izraz, ki si ga velja zapomniti. Igra ob koncu časa je morda res zgolj zaključek in slovo človeštva, morda pa je nov začetek, dogodek, ki odpre novo polje in ponudi možnost zares drugačnega življenja. And sometimes the best that we can do … is to start over. Resnično, pride čas, ko vsi odidejo, nekateri pa ostanejo. To je zaključek nečesa starega, obenem pa je začetek nečesa novega in zares dobrega.

Prevladujoče vrednote sodobnega naspidiranega globalnega kapitalističnega sveta imenujemo s tujko junk values. Junk je odpad, nekaj manjvrednega, manj kakovostnega, nepomembnega, medtem ko so values vrednote. Učimo se zastopati jih in jih živeti, čeprav so res zgolj odpad. Zaradi takega učenja kompliciramo lastna življenja in ustvarjamo pogoje, pod katerimi se ne počutimo dobro, oziroma smo nesrečni. Namesto da bi se učili biti srečni, sledimo tem, ki nam govorijo, da mora uspeti vsak zase; namesto da bi živeli skupaj, živi vsak po svoje, da bi uspel ali vsaj preživel; namesto da bi se zanašali drug na drugega, se zanašamo na denar in mrtve stvari. Zakaj to delamo? 
 
Bruci na psihologiji se učijo o osnovnih potrebah ljudi in vselej takoj na začetku študija spoznavajo, kako globok in pomemben je razkorak med psihološkimi potrebami in tistimi načini današnjega življenja, ki nenehno siromašijo človeške eksistence, čeprav ljudem vsak dan dopovedujejo, da vse raste. Zadeva je zelo preprosta, kajti psihološke potrebe ljudi so vse po vrsti take, da jih vsak človek zlahka prepozna. Sem sodijo: potreba po sprejetosti in pripadnosti; potreba po občutku varnosti; potreba, da nas drugi ljudje cenijo in pripoznavajo; potreba po medsebojnem spoštovanju in upoštevanju; potreba po skupnem delovanju; potreba po kreativnosti. Vsak človek ima tudi nujno potrebo, da se pogovarja z drugimi ljudmi, da jim sedi nasproti in jih gleda, ne pa komunicira z njimi prek zaslonov, ustvarja nekakšne digitalne stike z njimi in umetne identitete.
 
V svetu, v katerem se ljudi nenehno priganja k medsebojni tekmovalnosti, individualizmu, potrošništvu, garanju, trdemu delu in odpovedovanju, je tekanje za sanjami povsem zgrešeno in ne more voditi drugam kot v stanja, ki si jih noben razumen človek ne želi: nenehno hitenje; utrujenost in izčrpanost; osamljenost; anksioznost oziroma tesnoba; doživljanje manjvrednosti in neustreznosti; doživljanje, da nas drugi ves čas prehitevajo.  
 
Takih stanj je zelo veliko, zato poraba antidepresivov skokovito narašča. In medtem ko narašča, se ljudje še naprej učijo prilagajati noremu svetu, češ da je življenje trdo in da mora biti tudi človek trd. Potem niti antidepresivi ne pomagajo (več).
 
Zakaj se torej vse to dogaja?
 
Eden izmed razlogov je gotovo ta, da veliko ljudi kratko malo verjame, da morajo uspeti v življenju – celo za vsako ceno. Verjamejo tudi, da je uspeh natančno določen: dobra služba, veliko denarja, velik avto, razkošna hiša … Ker je uspeh določen, je določen tudi način, kako doseči cilj: veliko trdega dela, veliko zgodnjega učenja, veliko tekmovanja z drugimi, malo duha …
 
Posledice so tako rekoč nujne in dolgoročno gotovo katastrofalne. Ko človek trdo dela in gara, postaja namreč življenje trdo in garaško. Veliko dela pomeni malo prostega časa, malo spanja, malo sprostitve, malo uživanja v tem, v čemer smo uživali, ko smo bili otroci. Kdor veliko dela, morda tudi veliko ustvari. Veliko proizvede za druge ljudi, morda ima tudi sam veliko, ni pa nujno, da je globoko v sebi pomirjen, zadovoljen ali celo srečen.
 
Velika proizvodnja dobrin pomeni tudi veliko porabo energije. Pomeni obremenjevanje naravnih virov, pomeni izčrpavanje ljudi. Nenadoma se izkaže, da proizvodnja ni samo ustvarjanje, ampak je obenem tudi uničevanje. Lahko se celo zgodi, da človek na koncu poti uspe, medtem pa je že uničil samega sebe, dele narave in morda še koga.
 
Nekateri izmed tako uspešnih ljudi končno pridejo k meni in rečejo, da bi se radi pogovarjali. Da nimajo okoli sebe nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali. Da bi spoznavali sebe in druge ljudi, psihologijo ljudi. Da bi se navsezadnje vprašali, zakaj sploh počnejo, kar počnejo, da bi uspeli, oziroma da so že uspeli.
 
Zanimajo jih prave vrednote, ne junk values ali vrednote odpada. Končno se začnejo pogovarjati. Pogovarjanju sledi spoznavanje samega sebe, razumevanje sebe in drugih ljudi, sveta in družbe. In želje. Resnične, prave želje, ne umetnih želja, ustvarjenih na podlagi junk values.