Vraževerje ljudstva in logika tiranije

Zopet so me hoteli prepričati glede vpliva polne Lune na vedenje ljudi; prepričujejo me tudi v pomen horoskopa in skoraj vsak dan mi kdo reče, naj vendar že odprem oči in spoznam, da vse raste in da je kapitalizem dober, saj dviguje vse čolne.

Sem in tja dodajo, da je Marx zastarel in da je že čas, da ga preneham brati, ter da je bil Althusser nor, saj je zadavil lastno ženo.

Jaz pa jim odgovarjam. Zanimajo me argumenti in čisto vseeno je, kdo je bil zmešan ali pa je še vedno. Če ima zdravnik 120 kil in mi govori, da je zdrava prehrana dobra, v roki pa ima hamburger, ki ga prav tisti hip tlači v svoja usta, od katerih kaplja mast, je njegovo argumentiranje, zlasti če je dobro seveda, povsem neodvisno od dejstva, da ima sto dvajset kil in da se baše z mastnim hamburgerjem. Njegove kile nimajo čisto nobene zveze z argumenti, katera hrana je zdrava in katera ni; dokazujejo le, da se jih ne drži, ne dokazujejo pa njihove napačnosti.

Argumenti torej.

Ljudje, omejeni v svojem delovanju, se končno oklenejo vraževerja, ki je njihov opij, kot je pravilno ugotovil Marx, pa ne le on. Širjenje vraževerja v žargonu imenujemo ideologija. To ne pomeni, da se vsi ljudje samodejno vdajo vraževerju, pomeni pa, da zadeva zelo dobro deluje in da jo je prav zato koristno premisliti.

Marx ni nikoli rekel, da je ideologija napačna zavest; to so mu podtaknili. Je pa rekel, da ljudje, potopljeni v ideološke prakse, ne poznajo pravih vzrokov za svoje vedenje in delovanje; poznajo tiste, ki so bolj pri roki, ne poznajo pa pravih, objektivnih. Njihova zavest o realnosti je zato ozka, je preveč omejena, kar je nekaj drugega kot reči, da je napačna; je ideološka. Prav od Marxa, ki je bil izjemno razgledan in prefinjen v svojem razmišljanju, sploh ne bi smeli pričakovati, da bo rekel kaj takega.

In natanko Althusser je povezoval Marxovo razmišljanje o ozko omejeni zavesti ljudi s Spinozovim razmislekom iz Etike, kjer piše: ljudje sicer verjamejo, da so svobodni, saj imajo zavest, s pomočjo katere pridejo do takega sklepa. Zavedajo se svojih želja, zavedajo se svoje volje.
Spinoza piše o tem, kar je trivialno res. Čisto vsak človek se zaveda lastnih želja in trdi, da ima voljo; redki so ljudje, ki se ne zavedajo ne enega ne drugega (morda so v komi, dementni ali drogirani).

Ljudje tudi z lahkoto razmišljajo o lastnih željah in volji. In ker so zmožni za razmišljanje, skušajo dognati, kaj je vzrok za željo ali voljo, od kod eno in od kod drugo.

Tu se zaplete. Ljudje, nadaljuje Spinoza, se ne zavedajo določilnic, pravih vzrokov lastnih želja in volje. O tem pravzaprav ne vedo ničesar, ker so vzroki oddaljeni, in niso razvidni na prvi pogled.

Obenem so že voljni verjeti drugim ljudem, ki se pojavijo od nekod in jih skušajo prepričati, da prav oni vedo, kako je z željo in voljo. Včasih nastopajo kot preroki, ki so prišli do resnice kar z razodetjem, spet drugič jih prepoznamo v obliki motivatorjev, politikov, zastopnikov propagande in religije.

Vsi brez izjeme pa v resnici zastopajo tiranijo. Kako to vem?

Vem, ker tudi iz njihovega govorjenja ni mogoče razbrati, da zares vedo, katere objektivne materialne sile določajo načine življenja ljudi. Tu nam zopet pride prav natančno branje Marxa.

Interes teh, ki zastopajo materialne sile, je namreč logično nujno zelo preprost: ljudje naj bodo čim bolj brezbrižni in naj ne razmišljajo o njih. Materialne sile naj zato razumejo kot kozmične energije, naravne zakonitosti, vplive bitij iz drugega vesolja, božjo voljo ali delovanje skrivnih druščin, ne pa kot to, kar dejansko so.

Materialni odnosi med ljudmi, sklene Marx, se zato ljudem v njihovi domišljiji prikazujejo kot vraževerje. Namesto o materialnih silah, ki uravnavajo njihova življenja, zato razmišljajo o tem, o čemer hočejo drugi ljudje, da razmišljajo. Torej nikakor niso svobodni.

Lahko pa bi postali; tudi za tak premik imamo na voljo žargonski izraz: subjektivacija. Zanimivost subjektivacije pa je tudi v tem, da posameznik z njo presega to, kar imenuje Marx kompenzatorna moč denarja.

Zadeva je zopet zelo preprosta: za denar res dobimo dobrine oziroma blago, ne moremo pa zanj dobiti vsega. V človeškem svetu obstaja množica zadev, za katere si želimo, da bi jih imeli med seboj, ki jih preprosto ne moremo kupiti; res je, da brez denarja ne moremo dolgo živeti, zlasti pa ne moremo uresničevati svojih zamisli ali zadovoljevati želja.

Tu se za kratek čas ustavljam. Vlečem vzporednico, o kateri bom razmišljal v nadaljevanju.

Ko je Reich objavil Množično psihologijo fašizma, bilo je natanko leta 1933, ko se je povzpel Hitler, je kot prebivalec Berlina, kar pomeni, da je na svoji koži čutil nacizem, in kot človek, ki hoče misliti, kar čuti, zapisal: množice ljudi niso nedolžne prevarane žrtve, temveč zaradi izpolnjenosti določenih pogojev prav želijo fašizem; zamisliti se moramo natanko nad to perverzijo njihove želje.