Volitve za elite

Prav v teh dneh se nam zopet nasmihajo z zaslonov politiki vseh vrst in nas nagovarjajo s prijaznimi besedami. Bližajo se namreč volitve v evropski parlament. Zopet gledamo in poslušamo enak dolgčas kot vedno, kar pomeni zgolj obračanje enakih, že slišanih stavkov, kdo je sestavil najboljšo ekipo, kdo je prava izbira za volivce, kdo je najbolj privlačna blagovna znamka. Zakaj je tako? Mogoče je dober odgovor na zastavljeno vprašanje tale: volitve sploh niso namenjene družbenim spremembam, temveč so namenjene ohranjanju istega z drugačnimi sredstvi. Namenjene so zamenjavi vlad, tak je kajpak demokratični ideal, mišljene so, da se na oblasti zamenjajo stranke, to pa je tudi čisto vse. Ne smemo namreč naivno misliti, da ne živimo v svetu konsenzov, v svetu, v katerem smo nenehno na različne načine gnani k soglašanju. Spremembe na oblasti zato pomenijo le več ali manj dejavnosti in žargona, s katerimi podpirajo kapitalizem, sistem, glede katerega se moramo vsi strinjati, da nima alternative. Podrobneje: z našimi občestvi upravljajo upravljavci, ki se jim vsi prilizujejo – eni z leve, drugi z desne. V resnici se jim nihče ne upa zameriti, zato se vsi imenujejo sredinski, tam je pač najvarneje, tako kot se nihče ne upa zameriti kapitalistom, kajti ti bi jim takoj rekli, da bodo kapital brž preusmerili drugam, tja, kjer mu zagotavljajo dobičkonosnost. Volitve so torej sistem za doseganje konsenzov glede tega, kar je v jedru vsake sodobne družbe – premožne elita kapitalistov. Z demokracijo nimajo nobene resne zveze.

A zakaj potem politiki obljubljajo volivcem, kaj vse bodo storili zanje? Ali ni na takem obljubljanju nekaj naivnega in sprenevedavega, saj lahko obljubljajo le to, kar kapitalizem zmore proizvesti, to pa že tako ali tako proizvaja sam do sebe?
 
Morda pa moramo na zadevo res pogledati iz tega drugega zornega kota. Če je edina igra v mestu kapitalizem, ta pa nenehno proizvaja blago za zadovoljevanje potreb ljudi, je obljubljanje odveč, kajti kapitalizem ustvarja vse mogoče dobrine sam od sebe. Treba je zgolj nekoliko počakati, da izdela tudi dobrine, ki jih ta hip še ne zna izdelati.
 
Obljubljanje politikov je torej odveč. Prevlada kapitala je popolna, saj mu ni mogoče očitati, da se ne trudi na vse načine, da bi zadovoljeval nove in nove potrebe ljudi, kolikor je to sploh mogoče. Tako na primer Kitajska že nekaj let uvaja sistem popolnega nadzora državljanov s pomočjo nadzornih kamer, ki prepoznavajo obraze ljudi, strokovnjaki pa nato iz njih razberejo celo misli, ki rojijo ljudem po glavi. Ljudi nato kaznujejo ali nagrajujejo skladno z njihovim vedenjem, osebki pa se odzivajo, saj nihče ne želi biti nenormalen, kar pomeni, da se sami nenehno trudijo biti všeč eliti na oblasti.
 
Maja '68 že davno ni več. Upor ni niti zaželen niti mogoč. Ni niti priporočljiv, kajti elita je zelo, zelo močna. Učinkovitih povezav med intelektualci in delavci ni, če odštejemo vse tiste povezave, ki jamčijo za konsenze in za ohranjanje sistema za doseganje konsenzov o naravi kapitalizma. To so povezave, ki so sprejemljive za vse ljudi, zato se med njimi tudi širi samo tisto znanje, ki vse skupaj krepi. Pravila življenja so tako skupna, o njih se ne dvomi.
 
Odsotnost dvoma dodatno krepi občutek, da je prevladujoči način delovanja družbenega sistema naraven in dober za vse. Kritične misli ni več, ker preprosto ni potrebna, ni smiselna in je neproduktivna.