Volitve popredmetene zavesti

Ogledamo si predvolilno srečanje prvakov strank. Počasno razpadanje oddaje, ki se na koncu prelevi v popolno bizarno tragično komedijo, je zrcalna slika družbenega življenja v tej deželi, v kateri prihajajo do izraza dolgo prikrite in komaj opazne avtoritarne ideje, ki jih spremljajo prepričanja nekaterih prvakov, kako lepo je živeti v Sloveniji, obenem pa se človek skoraj nemočno sprašuje, kako je kaj takega sploh mogoče verjeti.

Spremljanje predvolilnih golažev, debat, srečevanj, soočanj in vsega drugega vedno znova postreže z zvrhano mero zmerjanja, medsebojnega obtoževanja, praznega ništrca, žargona in novoreka, zlasti pa z narcističnim razkazovanjem mišic, hvalisanjem, kdo je kaj naredil in kdo vse ni naredil ničesar, z ego tripi prve vrste, z egocentričnostjo in s komaj prikrito voljo po oblasti, moči, odločanju in kontroliranju vseh drugih, ki so kajpak neumni in zabiti že po definiciji.
 
Popredmetena zavest politikov nam tako prek medijev nenehno ponuja napačne predstave realnosti in deluje hladno, sovražno, antisocialno, nečloveško. Zdi se, da so pomembne le številke, da je pomemben denar, da so pomembne stvari, da so pomembni predmeti. Ure in ure se prerekajo okoli rokavic in zaščitne opreme, pa o tej gradnji in onem profitu. Kot da ljudi sploh ni, čeprav skušajo mizantropijo prikriti z na silo skupaj zmetanimi slogani o pogumu, odločnosti in besedami, ki naj bi sporočale, da so seveda vsi za ljudi. Ne, niso. So za denar, prestiž, oblast, moč, profite, kapital, investicije, kontrolo, nadzor, obvladovanje. Morda je kdo zares za ljudi, a je v manjšini, in se ga ne sliši ali pa se ga gladko presliši, če že odpre usta.  
 
Nenehno tudi poslušam, da so zvišali plače in pokojnine. Verjamem, vendar nisem niti slep niti neumen – moja je ves čas enaka oziroma pada z višanjem inflacije. Verjetno mislijo na elito. In seveda ni težko zaslužiti bajne plače, če si elita.
 
A če imaš srečo, da si elita, še ne pomeni, da si pameten. Ne pomeni, da imaš visok IQ. Ne pomeni, da si čustveno inteligenten. Ne pomeni, da si moralen in pokončen človek. Da si empatičen, sočuten, kreposten, zvest, pošten in iskren. Da si osebnostno zrel, uravnovešen in umirjen. Ne pomeni, da nisi nevrotičen ali narcističen. Nekateri imajo celo psihopatske poteze. To pač vem, ker je že dolgo moj poklic, da ocenjujem druge ljudi in diagnosticiram psihopatologijo.
 
Psihopatologijo na poseben način organsko povezujeta v celoto razmišljanje in delovanje, ki ju poznam še iz časov, ko sem se kot otrok socializma učil, da realnost pač ni vedno taka, kot bi nam jo radi pripadniki elite naslikali. A razkorak med humanističnim razumevanjem človeških eksistenc, vrednot in etike na eni strani ter politike, kapitala in ideologije na drugi se ni zmanjšal, temveč se je povečal, zato ne vidim ničesar spornega, če še enkrat navedem Adorna: Pravzaprav je paradoks, da se sploh karkoli spremeni znotraj sfere kulture, racionalizirane tako, da ustreza industrijskim idealom; samo načelo razmerja, kolikor ekonomsko preračunava kulturne učinke, ostaja večna stalnica.
 
Težko upam, da bo z novo vlado kaj bolje. Vlada namreč kljub retoriki in novoreku zaposluje ljudi, ki se niti ne znajo niti ne smejo vesti drugače, kot je zapisano. In zaton demokracije ni od včeraj. Le skrajni naivneži, kar pa je spet iz reda psihopatologije, so še pripravljeni verjeti, da navadni ljudje res o čem odločajo in da imajo sploh dovolj vpogleda v delovanje družbe, da bi bile njihove odločitve take, kot predvidi Aristotel pred dvema tisočletjema in več v uvodu Nikomahove etike: zdi se, da človeško delovanje vodi k neki vrsti dobrega. Res je, samo zdi se.