Vojna v Ukrajini – prava pot

Filozofsko razmišljanje o pravi poti skozi življenje lahko s pridom uporabimo tudi na primeru ruske invazije na Ukrajino. Pravi izraz za dogodke v tej državi je vojna. Vse drugo je zgolj sprenevedanje. Je pa pomenljivo, da se zatakne že pri izrazu. Nadaljevanje je še bolj dramatično, kajti ta vojna se ne bije zaradi majhnega kosa ukrajinskega ozemlja, kot bi kdo lahko verjel. Uničevanje zgradb in infrastrukture z bombami in raketami je bizaren odsev uničevanja, ki ga povzročajo podnebne spremembe; vsak dan jih lahko spremljamo ne le preko zaslonov, temveč tudi v živo, če smem tako reči. Opazovalec iz vesolja bi si mislil, da so ljudje na tem planetu definitivno poblazneli. Povzročajo podnebne spremembe, ki jih uničujejo, obenem se dodatno streljajo, zasipavajo z bombami in žugajo drug drugemu, kaj vse si bodo še storili. 

Ni res, da je cilj vojne v Ukrajini ali ruske invazije na sosednjo suvereno državo zavzetje nekaterih področij Ukrajine. To je zgolj pravljica za lahkoverne. Pravi cilj je popolnoma drugačen in je globalen.
 
Ruski predsednik Putin je nedavno to zelo jasno povedal pred kamerami: vi Zahodnjaki ste s svojimi vrednotami dovolj dolgo vladali svetu, sedaj je napočil čas za spremembe. Na kaj je mislil?
 
Mislil je na novo svetovno ureditev, na povsem nova razmerja med državami, kot so Kitajska, Rusija, Evropska skupnost in ZDA. Zlasti pa je mislil na obvladovanje celotnega sveta, ki ga pretresajo in ogrožajo zlasti podnebne spremembe, če za hip odmislimo kapitalistične krize.
 
Prav imajo tisti razlagalci vojne v Ukrajini, ki prepoznavajo pomen vrednot. Ko govori Putin o Zahodu, misli na pokvarjeno liberalno in neoliberalno vrednotenje človeških življenj in skupnosti. Njegove vrednote so povsem drugačne. To so vrednote avtoritarnosti, nadzorovanja državljanov, zaprtosti, reda in discipline po meri voditeljev oziroma elit.
 
Dejstvo je tudi, da so vse človeške družbe hierarhično urejene. Uveljavljanje reda je zato vselej tudi utrjevanje oblasti, razmerij moči in položajev teh, ki tvorijo elito.
 
In nikakor ni nujno, da si ljudje ne želijo naštetih vrednot. Nikjer ni zapisano, da se ne morejo širiti in uveljavljati na različnih koncih sveta.
 
Že precej let tako spremljamo uspešnost in moč kitajske različice kapitalizma, ki ne potrebuje nobene demokracije. Prav tako je očitno, da se Rusija že desetletja ne more znebiti avtokratskega predsednika in avtokratskih oligarhov.
 
Ruska invazija torej ne ogroža le Ukrajine in ne ogroža le Zahoda, saj ogroža ves svet. Osupljivo je, v kako kratkem času se je povečala lakota na svetu, ker ljudje preprosto nimajo moke, da bi spekli kruh, ali pa je predraga. Ogrožajo ga tudi podnebne spremembe, ki terjajo globalne odzive, nove oblike globalne solidarnosti in skupnega nastopanja.
 
Rusija demonstrira prav nasprotno od zapisanega. Nastopa kot solo igralec, ki soli pamet vsem drugim igralcem, medtem pa podnebne spremembe ogrožajo vse igralce.
 
Tudi če Rusija doseže, kar hoče doseči, bo še vedno na mizi pereče vprašanje, kako se bo človeštvo rešilo pred nadaljnjim propadanjem. Odgovor je že dolgo na dlani: samo skupaj.