Vojna proti resnici

Strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije opozarjajo, da svet preprosto ni pripravljen na pandemijo koronavirusa, ameriški predsednik Donald Trump pa zatrjuje, da mediji napihujejo zgodbe o virusu, da bi povzročali paniko med ljudmi in zmedo na trgih. Vsakdanje življenje kajpak teče dalje, zanimivo pa se je vprašati, kakšna je resnica dogodkov, ki v teh dneh tako ali drugače zadevajo vsakogar izmed nas.

Nekateri raziskovalci že spoznavajo, da vojna proti koronavirusu ni le spopad z nevarnim napadalcem, ampak je tudi boj proti resnici. Primer. Kitajske oblasti so pred časom dejansko dosegle, da je bil utišan prvi doktor, ki je opozarjal na virus. Tudi sicer je v vsakdanjem življenju pogosto na delu tale mehanizem. Ko se pojavi problem, ga skušajo ljudje, ki imajo moč, razlagati tako, da iščejo krivca zanj, namesto da bi problem reševali na najbolj razumen in učinkovit način. In krivca iščejo po navadi tam, kjer ga je lahko najti, ne tam, kjer morda celo zares obstaja. V demokratičnih občestvih bi prav zaradi definicije same demokracije pričakovali prost pretok informacij in znanja, kar bi bilo v korist vseh, kajti nekateri problemi zadevajo čiste vse ljudi. Toda vse sodobne demokratične družbe so urejene hierarhično, zato so to le pobožne želje.  
 
Poleg predstavljenega mehanizma sta običajno na delu še dva. Prvič. Problem razumejo tako, da ni videti nič posebnega in kot da bo tako ali tako v kratkem kar izginil. Puf, in ga ne bo več. Torej se ni treba niti malo vznemirjati, pa naj gre za koronavirus ali podnebne katastrofe. Čez noč jih preprosto ne bo več. Drugič. Problem ljudje sicer priznavajo, toda obenem dodajajo, da nihče v resnici ne ve, kako ga rešiti, in ne ve, ali sploh je tak problem, kot se zdi, da je. In ker nihče ne ve, je mnenje vrhunskih znanstvenikov ali preprostih ljudi, kakršen je na primer ameriški predsednik Trump, enako vredno. Vtis je, da vsi vedo približno enako malo, kot da je čisto vseeno, ali se nekdo z vrhunsko izobrazbo ukvarja s problemi nekaj desetletij ali pa človek z včeraj končano osnovno šolo izraža svoje mnenje o njih, češ da ima pravico do mnenja.
 
Pomembno je tudi to, da nihče ne sme o problemih reči ničesar takega, kar bi povzročilo paniko med ljudmi. Vzvišenost takega razmišljanja je bržčas očitna, saj pomeni, da so ljudje pasivne ovce, ki ne znajo misliti, odzivajo pa se tako, kot pravijo drugi – na primer njihovi pastirji. In če ti rečejo, da panika ni potrebna, potem pač ni potrebna in ovce se morajo ustrezno odzivati, kar pomeni, da ne smejo postati panične, tudi če bi hotele.
 
Sklep je na dlani. Ko so dejstva in resnica o njih najbolj pomembni, še bolj delujejo mehanizmi, da ljudje ne bi prišli niti do dejstev niti do resnice. Znanstveno ali filozofsko razmišljanje, ki je po definiciji zavezano artikuliranju resnice, je zato omalovaževano ali pa ga skušajo celo preprečiti.
 
Taka je resnica tega, kar imajo ljudje med seboj v časih, ko se soočajo s hudimi problemi.   
 
Pomembna so hierarhična razmerja moči, pomembno je, kaj rečejo oni zgoraj, in pomembno je, da se ovce ne odzivajo panično. Problemi pa bodo kar izginili.
 
Le da ne bodo.