Vodenje sveta v prihodnosti

Tokratno srečanje gospodarsko najmočnejših držav sveta oziroma njihovih voditeljev je postreglo z vpogledom v globalno dogajanje, ki bi nas moralo skrbeti. Tom Kibasi v članku z naslovom This G7 reflects our G-zero world, ruled by self-interes instead of global ambition (The Guardian, 14. junij 2021) poudarja: V zadnjih 18 mesecih je pandemija potrdila osrednjo vlogo nacionalnih držav v človeških zadevah. Zdi se, da državam, ki imajo sposobnost globalnega delovanja, primanjkuje ambicij, ki presegajo njihove ozko opredeljene nacionalne interese. Tistim z ambicijami primanjkuje sredstev ali zavzetosti. Tako srečanje G7 odraža resničnost, da zdaj živimo v svetu G-nič. Tak svet je na prvi pogled kljub vsemu razumen. Posamezne države sledijo svojim interesom, torej smemo reči, da skrbijo zase, medtem ko za svet ne skrbi nihče, saj si ga nihče ne lasti in ga nima za svojega. In ker ta ni vsota posameznih držav, bo zadovoljevanje lastnih interesov povečevalo globalno težave, te pa bodo na koncu škodile nacionalnim interesom. Kaj se bo dogajalo čez nekaj let, ne ve nihče, predvideni scenariji pa niso obetavni. Ob vseh avtoritarnih voditeljih sveta temu primanjkuje prav – dobrega vodenja.

V drugem prispevku istega avtorja v istem časniku (Mission Economy by Mariana Mazzucato review – the return of the state) berem tole: Obtožnica za 40 let britanskega kapitalizma je obenem zastrašujoča in dobro poznana. Plače večine ljudi se niso nikamor premaknile, njihov življenjski standard se ni izboljšal; bogata elita je vedno bolj kopičila premoženje, medtem ko je pomagala uničevati planet. Posel ovirajo nizke naložbe, kratkoročno upravljanje in korporativni pohlep. Te neuspehe je omogočil umik države od usmerjanja in vodenja gospodarstva; začel se je v obdobju Thatcherjeve, poteka pa še danes.
 
Zdi se, da je diagnoza povsem jasna in prepričljiva. Vsekakor obstajajo detajli, o katerih je mogoče razpravljati in se glede njih ne strinjati, toda generalna linija je začrtana.
 
Knjiga Mission Economy: A Moonshot Guide to Changing Capitalism ponuja pot do pomlajevanja države in s tem popravlja kapitalizem, namesto da zagovarja njegov konec. Nov pristop je velikanski, projekt Mariane Mazzucato pa ambiciozen. Z osredotočanjem na neizmerno moč vlad pri oblikovanju trgov zatrjuje, da je kapitalizem mogoče preoblikovati. Mazzucato namerava kapitalizmu vliti javni interes namesto zasebne koristi.
 
Odziv na zapisano bi lahko bil, verjetno tudi bo, omalovaževanje, češ da država nikoli ni bila dober gospodar. Odgovor na tako omalovaževanje je vnaprej jasen: tudi neoliberalni prosti trgi se niso odrezali dosti bolje.
 
Trgi kajpak niso božja danost, vsemogočna in popolna, temveč so način delovanja, ki ga omogočajo pravila. Pišejo jih ljudje, to pa pomeni, da jih lahko tudi spremenijo. Nič ni vgravirano v kamen, toda obenem je prav tako res, da v svetu, v katerem je razumno slediti lastnim interesom, tako rekoč ni mogoče doseči, da bi akterji začeli skrbeti še za celoto, kot je na primer planet Zemlja.
 
Kar je dobro za posameznika, je lahko dobro tudi za celotno družbo, ni pa nujno. Zasebni interesi niso isto kot javni interes ali obče dobro. Prepričanja teh, ki zgolj domnevno skrbijo za celoto, pa so še vedno taka, kot so že dolgo časa: vsakdo naj najprej poskrbi zase.
 
Kdo bo torej (po)skrbel za celoto?