Voda za ribe in kultura za ljudi

Francoski sociolog Emile Durkheim se ni motil, ko je nekoč primerjal ljudi in ribe. Dejal je, da je voda za ribe kakor kultura za ljudi; ali pa je kultura za ljudi kako voda za ribe. V nobenem primeru ni mogoče živeti in preživeti zunaj. To pa še ne pomeni, da so ljudje povsem določeni v svojem delovanju s kulturo, v kateri živijo. Pravimo, da so svobodni.

Že skoraj stereotipno psihološko spoznanje je, da so v dani kulturi ljudje izpostavljeni normativnim pričakovanjem in da je njihovo delovanje v veliki meri odvisno prav od njih. Ljudje jih zaznavajo od malega in se učijo vesti, misliti, čutiti, čustvovati, odzivati tako, kot verjamejo, da se od njih pričakuje. Normativna pričakovanja so tako tesno prepletena s psihološkim prilagajanjem posameznikov, oboje pa z blagostanjem in vsem drugim; tako pravijo študije. Po domače: ljudje, ki se vedejo skladno s pričakovanji, razmišljajo skladno s pričakovanji in čutijo skladno s pričakovanji, uživajo več blagostanja in so bolj zdravi od teh, katerih vedenje in delovanje odstopa od pričakovanj. Pa je to vselej res?

V teh krajih se je ideja o neodvisnosti posameznikov in njenem pomenu za blagostanje vnovič uveljavila šele v obdobju renesanse in reformacije. Torej ni prav stara. Paradoks pa je, da so številne posameznike prav v obdobju renesanse in reformacije odstranili natanko zato, ker so uresničevali zapisano idejo v vsakdanjem življenju (Bruno je zgorel na grmadi, Galilejo je končal v hišnem zaporu, Spinozo so ves čas nadzorovali, Luther se je moral zagovarjati pred sodniki, Kopernik je trepetal pred inkvizicijo …). Res je, da niso bili konformisti in da niso bili bolj zdravi kakor sotrpini, da niso užili prav veliko blagostanja, res pa je tudi, da so se s svojim delovanjem zapisali v zgodovino kot svetle zvezde. 

V 21. stoletju se bodo ideje o pomenu individualizma morda bistveno spremenile, saj se kolektivni individualizem, zveni nekoliko paradoksno, lahko spremeni tudi v delirij in norost. Naj omenim še druge študije.  

Obstajajo dokazane povezave med stopnjo samozavesti ljudi, zmožnostjo za nadzorovanje lastnega življenja in zdravjem oziroma blagostanjem. Ljudje, ki so manj samozavestni in manj nadzorujejo svoja življenja, so slabšega zdravja in uživajo manj blagostanja. Toda to ne velja za vse kulture.

Poudarjanje kolektivnega individualizma je zelo značilno za Zahodne kulture in postalo je že pravi kliše, da je to res. Pomembnejše pa je nekaj drugega.

Normativna pričakovanja se namreč lahko spremenijo, ko se spremenijo zunanji, empirični pogoji za preživetje občestev. Torej smemo reči, da pričakovanja niso vgravirana v granit, čeprav se nam zdijo normalna in celo naravna.

Lahko se pojavijo nova normativna pričakovanja in ljudje jih sprejmejo. Nikjer tako ni zapisano, da komunizem kot nov način skupnega življenja ni mogoč. V zgodovini se je velikokrat zgodilo, da so ljudje spremenili normativna pričakovanja in vzgajali otroke v novem duhu. Prav tako lahko pričakujemo, da se zgodovina ni kar ustavila včeraj in se bodo spremembe dogajale tudi v prihodnosti.

Morda bi se celo morale. Zakaj?

Ker živimo v časih, v katerih se širi, kar imenuje James Bridle v izvrstni knjigi z naslovom Technology and the End of the Future (Verso, 2018) način skupnega delovanja ljudi, ki ima štiri srhljive ključne koordinate: kompleksna negotovost; algoritmi za napovedovanje prihodnjih stanj in oblik vedenja ljudi; popoln nadzor nad ljudmi; izginjanje empatije.

Ljudje v takem svetu, v taki kulturi, vse manj razumejo, kaj se dogaja okoli njih. Vse manj razumejo svojo kulturo. In če jo razumejo vse manj, čemu naj se prilagajajo, kakšna so normativna pričakovanja, ki naj bi se jim podrejali, kako naj se jih naučijo?

James Bridle pravi: vse bolj živimo v svetu, v katerem moramo biti učinkoviti skladno z učinkovitostjo računalnikov in računalniških modelov. Po domače: zasuti smo s pričakovanji, ki jih ne razumemo, za katera ne moremo reči niti tega, ali so smiselna ali ne, ali so razuma ali pa so že povsem nora.

V takem svetu je nemogoče, da bi bili ljudje zaradi prilagajanja bolj zdravi in bi uživali več blagostanja.