Vitka država in anarhizem

Ko govorijo politiki o vitki državi in svarijo pred globoko državo, karkoli že te metafore pomenijo, bi lahko kdo pomislil na ljudi, kot so bili Karl Marx, Louis-Auguste Blanqui in Pierre-Joseph Proudhon, ter na klasično anarhistično razmišljanje. To je razmišljanje, ki ima vsaj tri temeljne koordinate. Prvič. Anarhistično razmišljanje je filozofsko razmišljanje, zato ga je treba obravnavati kot takega. Drugič. Izhaja iz spoznanja o naravi hierarhičnih razmerij med ljudmi in poudarja pomen zavračanja neprostovoljnih oblik podrejanja. Tretjič. Država bi morala biti čim vitkejša ali pa bi jo lahko celo povsem ukinili zlasti v tistih dimenzijah delovanja, ki niso nujne in škodijo državljanom. So torej sodobni politiki, ki zagovarjajo vitko državo, na poti k anarhizmu?

Dvomim, da so, kajti sodobno razmišljanje o vitki državi ni nič drugega kot odpiranje prostora, a ne za državljane. Na prvi pogled se torej zdi, da je tako razmišljanje koristno in hvalevredno, toda tako je le na prvi pogled, ki je, tako kot po navadi, zgrešen in premalo natančen. Kaj nam pove kritični pogled na prvi pogled?
 
Kritični pogled nam pove tole. Država se mora zmanjšati, postati mora vitkejša – da bi dobil več prostora privatni kapital.
 
Ne državljani, temveč ljudje, ki že imajo. Da bi se jim dalo še več. Tako preprosto je to.
 
Latniki kapitala so lastniki ljudi in tega, kar imajo ljudje med seboj, o čemer sem že pisal. So tudi lastniki denarja in mrtvih predmetov, vendar je ključno, da so lastniki živih ljudi.
 
Lastniki živih ljudi upravljajo z njimi, zato so menedžerji ali upravljavci. Upravljajo tako, da se skupaj podrejajo, zato se krepijo hierarhije; upravljanje je kajpak mehko. Med njimi so torej hierarhična razmerja. Vsak šef ve, kaj to pomeni, zato lahko ob priložnosti reče zaposlenemu delavcu, da je odpuščen, da ga odpušča. Slednji ne more reči menedžerju, da ga odpušča – zadeva poteka le enosmerno.
 
Splošni vtis je zato močan in stalen: ni mogoče odpustiti lastnikov kapitala. Ti so tukaj in tukaj bodo ostali. Pravzaprav se jim bo naredilo še več prostora, da bodo lahko svobodno počeli, kar je pač značilno za početje privatnih lastnikov kapitala – želijo se širiti kot virus.
 
Virus je zares inteligentna mašina. Ni čisto živa, je pa inteligentna. Potrebuje gostitelja, na katerega vpliva tako, da se začne obnašati nekoliko bizarno. V njem se namreč virus dobro počuti in se razmnožuje – z njegovo pomočjo. A ne sme se razmnoževati prehitro, kajti gostitelj utegne umreti, to pa za virus ni dobro. Torej je treba skrbeti za gostitelja, da ne umre, sočasno pa ne sme imeti premočnega imunskega sistema, saj tak sistem ni dober za virus. Torej mora med obema vladati harmonično ravnovesje.
 
Vzporednica je, vsaj tako verjamem, zelo na mestu. Latniki kapitala ne dovolijo, da vsi delavci pomrejo, ker jih kratko malo potrebujejo. Potrebujejo tudi mrtve robote in razne algoritme, zato skrbijo tudi zanje.
 
Ko govorijo politiki o vitki državi, mislijo torej na odpiranje prostora zase in za privatne lastnike kapitala, da bi imel veči, kot že imajo. Da bi imeli več česa?
 
Več kapitala. Več moči na ljudmi in nad tem, kar utegnejo imeti ljudje med seboj. Več nadzora nad njimi torej.
 
Računica je nadvse preprosta. Ljudje, navadni smrtniki ne smejo imeti preveč moči. Lahko je imajo čisto malo, da se nekako potešijo, lahko na primer hodijo na volitve, to pa je tudi vse. Obstaja nevidna meja, onkraj katere ne smejo, saj bi imeli nenadoma preveč moči. Potem bi lahko odločali o tem, kar bi imeli radi med seboj. O tem ne smejo odločati ali pa lahko odločajo samo v zelo ozkem vnaprej predvidenem obsegu.
 
Ljudje torej ne smejo biti suvereni, ne smejo ustvarjati takih medsebojnih odnosov, ki ne poznajo nobene hierarhije in v katerih ni nobenega priganjanja k trošenju, da bi imeli nekateri več koristi kakor drugi.
 
Zagovorniki vitke države torej hočejo, da ima več moči trg. To je abstraktni izraz za nežive procese in mehanizme, ki naj vladajo nad živimi ljudmi. Absurdno je, da pri tem uporabljajo besednjak osvobajanja. Osvobajajo se v resnici trgi, ne ljudje. Ti se morajo prilagajati in podrejati, če hočejo preživeti. Trge zato imenujejo svobodni, medtem ko ljudje niso svobodni. Njihova svoboda je natančno določena: svobodno izbiranje tega, kar je že izbrano in določeno za nadaljnje izbiranje, da bi imeli ljudje občutek svobode.