Vitalna zmožnost preživetja

Ko je ameriški psiholog John Flavell pred desetletji skoval frazo metakognicija, je bilo že zelo jasno, kakšne izjemne zmožnosti ima človeško bitje zaradi možganov, ki jih nosi v glavi; mislim na zmožnost za učenje, kajpada. Zaradi možganov torej, ne zaradi kozmičnih sil, trdne volje, notranjih darov ali zmožnosti za intuicijo, če polne Lune ta hip niti ne omenjam. In kaj je metakognicija?

Pravzaprav je nekaj sorazmerno preprostega: zmožnost za premišljevanje, ocenjevanje in vrednotenje lastnega premišljevanja. V katerega je že vgrajena zmožnost za metakognicijo. Torej ne moremo reči, da je prirojena samo nekaterim ljudem ali da je zanjo zmožna le elita. Čisto vsak človek, če nima fizično uničenih možganov, seveda, je zmožen za metakognicijo. In čemu bi se je loteval?

Najprej zato, ker ima možgane. Saj se tudi glede ledvic ne sprašujemo, čemu ali za kaj bi jih uporabljali, ampak jih kar spontano uporabljamo, pa še veseli smo, da jih sploh imamo in da delujejo, kot je treba.

Kdo bi kljub temu z lahkoto zamahnil z roko, češ da ima dovolj že razmišljanja in da mu na pride na misel, da bi še razmišljal o njem. Ljudje pogosto s tem povezujejo filozofiranje, ki ga spontano prezirajo. Ironija pa je, da tako povezovanje ni povsem neupravičeno, saj filozofije brez metakognicije ne moremo niti misliti, kaj šele, da bi se je lotili.

V tej perspektivi lahko celo zapišemo, da so možgani narejeni za učenje, metakognicijo kot temelj učenja in filozofijo. Zakaj potem ne bi vsi veselo filozofirali in zakaj se nekateri ljudje še vedno sprašujejo, ali je res, da povprečni uporabnik uporablja možgane samo v majhni meri?

Trpko pri tem pa je, da je metakognicija pomembna zlasti za preživetje človeških osebkov in celotnega človeštva, pa naj si posamezniki o njej mislijo, kar hočejo. V resnici ni zgolj pomembna, saj jo znanstveniki imenujejo kar vitalna zmožnost za preživetje.

Prezirati vitalno zmožnost za preživetje pa ni ravno modro, kajne?

Še bolje: metakognicija pomeni zmožnost človeškega bitja, da spoznava tudi meje lastnega razmišljanja in da jih z učenjem bodisi presega bodisi se z njimi sooča na kak drugačen način.

Eden od svetovnih prvakov v zapisanem je bil vsekakor Jacques Derrida; seveda so ga polivali z gnojnico, češ da sploh ni pravi filozof. Njihovo kritiziranje pa je bilo kratke sape, kajti metakognicija ne pomeni le soočanja z mejami samega razmišljanja, kot je pokazal Derrida, temveč pomeni ipso facto tudi moč samega razmišljanja, ki je vselej prava; zopet mislimo na učenje.

V čem je potemtakem moč razmišljanja? Predvsem v tem, da se človek, ravno s pomočjo metakognicije, brž premakne naprej, ko se sooči s kakim problemom; torej se uči. Evolucijsko je tako delovanje izjemno pomembno, kajti kdor se zatakne pri problemu in ga ne reši, ne povečuje možnosti za lastno preživetje, in če ga reši slabo, se mu takisto ne godi prav dobro. Brez metakognicije tako ni učenja in ni uspeha v življenju, včasih pa je pod vprašajem kar samo preživetje.

Taka je evolucijska lekcija. Kaj pa nas uči vsakdanja mizerija?

Vsakdanja mizerija nas uči, da nam pripadniki elite še vedno mečejo pesek v oči in nam pripovedujejo pravljice o gospodarski rasti za vse, kot da je tako govorjenje pomembno za preživetje. Dejstva kajpak vselej skrbno izberejo, zato nam ne povedo, kar sledi. Rastejo namreč še vsaj tri zadeve, pomembne za preživetje posameznikov in celotnega človeštva.

V zadnjem času so tako zrasli dobički največjih korporacij sveta, od česar imajo največje koristi zopet pripadniki elite, nikakor pa delavci. V ZDA so na primer dobički zrasli predvsem zaradi Trumpovega velikega zmanjšanja davkov, ki bi jih sicer morale plačati za obče dobro.

Raste pa tudi zadolženost. V letu 2017 se je globalno povečala za 10.2 %, kot piše Micheel Roberts v svojem blogu (11. junij 2018), in se je povzpela na več kot 230 bilijonov ameriških dolarjev, kar je dvesto trideset tisoč milijard dolarjev.

Zlasti pa raste število katastrofalnih vremenskih pojavov, ki so učinki s človekovim neracionalnim porabljanjem fosilnih goriv posredovanih globalnih podnebnih sprememb.

Zastavlja pa se še eno vprašanje. Je res najbolje, da se dementni pacient boleče zaveda izgube svojih kognitivnih in metakognitivnih zmožnosti? Ali ni včasih bolje biti dementen, brez spomina, brezbrižen, neveden in neuk, kot pa se boleče zavedati resnice lastnega sveta?