Višja raven družbenega življenja

 
Ni povsem zgrešeno in ni narobe, če rečem, da sta imela Marx in Engels za najširši okvir svojih razmišljanj tri revolucije. Znotraj njega sta skušala razumeti tudi razmerja med njimi. Naj jih naštejem: angleška industrijska revolucija; francoska politična revolucija; nemška revolucija v filozofiji oz. filozofska revolucija. Poimenovanje koordinat je pomembno za razumevanje dolgoletnih razprav številnih avtorjev, ne le Marxa in Engelsa, o vprašanjih s skupnim imenovalcem socialistični humanizem. Eno temeljnih vprašanj je bilo, kako ga razvijati v praksi in uresničevati, ne da bi se ponovila francoska revolucija, nad katero so bili sicer navdušeni, dokler je bila varno oddaljena, seveda, in ni prestopila francoskih meja, saj je bila tudi krvava, sledila pa ji je kontrarevolucija.

Problem zares ni majhen, dobro pa ga razumemo že, če spremljamo pot, po kateri je hodil mladi Marx.
 
Oblikoval se je v kritičnega misleca, dobrega filozofa, ki ni samo sprejemal nemških revolucionarnih filozofskih idej in se jih učil na pamet, na primer Kantovih in Heglovih, temveč jih je v svoji glavi dodatno premišljeval s pomočjo povezav z angleško in s francosko revolucijo. Na videz preprosta vaja v kritičnem mišljenju, danes se ga učijo že osnovnošolci, pa ga je spravila na pot, ki vodi daleč onkraj bolj ali manj zapletenih in zahtevnih vaj v razmišljanju. Ne zaradi njegovih interesov, želja ali potreb, ampak zaradi same objektivne narave kritične misli; pot je univerzalna.
 
Res je, da ima mladi Marx močno željo po delovanju, po akciji, kot se reče, a saj jo imajo številni ljudje, zlasti v mladosti. Ni pa povsem jasno, kakšna akcija naj bi to bila. Torej jo je treba natančno premisliti. In zopet se izkaže, da obstajajo objektivne zakonitosti misli, ki vodijo proč od subjektivnih želja in potreb po delovanju; izkaže se tudi, da na tako pot človek lahko stopi ali pa tudi ne, če se tako odloči.
 
Številni ljudje imajo željo po akciji, kot rečeno; nič novega. Imajo ideje, kaj delati v življenju, česa se lotiti, kaj narediti, da bi uspeli in uresničili svoje sanje. Najpomembnejše pri tem pa je to, kar potiska mladega Marxa naprej: možnost radikalnega, korenitega delovanja oz. možnost preprečevanja take radikalizacije, ki sicer izvira iz same ideje.
 
V taki luči lahko sorazmerno hitro pokažemo, kdo narcistično uživa v kritičnem razmišljanju, ki za seboj ne potegne nobene akcije, in kdo se loti tega, česar se je loteval tudi mladi Marx. Njegova lekcija je izjemno zanimiva, pa tudi pomembna za razumevanje časa, v katerem živimo.
 
Kritično razmišljanje namreč ne vodi nujno k preobrazbam realnosti, saj lahko pomeni zgolj vaje v debatiranju in razpravljanju. V današnjem svetu še zlasti ne, ker s prakticiranjem prav utrjuje delovanje samega sistema družbenega življenja, ki za svoje preživetje dobesedno terja kritično razmišljanje, ustvarjalnost in delovanje out of the box.
 
Ko se sistem življenja zelo hitro spreminja, je vsako hitenje ipso facto prispevek k njegovemu spreminjanju, s tem pa tudi k ohranjanju in h krepitvi.
 
Kompas družbenih odnosov je namreč en sam: nenehne politične, gospodarske in intelektualne reforme, ki naj zagotavljajo obstoj sistema potreb in njihovega ustvarjanja ter sistema birokratskega posredovanja v vsakdanje življenje ljudi, odpiranje javnih prostorov, v katerih lahko ljudje tudi kritično razmišljajo, če se le držijo pravila, da so pri tem zmerni in resni.
 
Tak kompas opisuje Marx pred skoraj dvema stoletjema; to ni zapis od včeraj. In natanko takega kompasa Marx kot mladi doktor filozofije ne more sprejeti ter ne more verjeti v benevolentnost cenzorjev in ljubezen kraljev; prav zaradi take drže mora kmalu zapustiti Nemčijo in oditi v izgnanstvo.
 
Ironija vsakdanjega življenja, na katero postane pozoren, je tale. Demokracija ne pomeni vladavine ljudstva, kot je prepričano prav ljudstvo, saj je posledica nenehnega vnovičnega utemeljevanja družbenega življenja ljudi, to pa pomeni: nikoli končani proces demokratiziranja življenja. Demokracija je tako posledica, ne vzrok.
 
Takega procesa ne zagotavljata niti vladar niti varovanje človekovih pravic. Marx končno dojame: notranjih nasprotij družbenega življenja ne moremo razrešiti, če jih ne mislimo in rešujemo na višji ravni. In kaj to pomeni?
 
Ne pomeni [demokratičnega] izbiranja med danimi možnostmi, te so tako ali tako že nenehno na preizkušnji, ampak pomeni to, kar zastopa Marx: revolucionarno politično pozicijo.
 
Revolucionarna politična pozicija izhaja iz tega, kar je doumel Kant.
Kant je dojel, da pomeni predanost revoluciji, Marxova želja po akciji, ki ni [demokratično] izbiranje med obstoječimi možnostmi, ustvarjanje alternativ. Tako ustvarjanje je objektivno nujno, ko zavrnemo obstoječe možnosti, za katere s kritičnim razmišljanjem ugotovimo, da ne vodijo nikamor drugam kot h kopičenju istega, in ko razumemo, kaj je nemožnost, vpisana v samo realnost, zaradi katere lahko, paradoksno, ustvarjamo nove možnosti, med katerimi so tudi možnosti za drugačno življenje.