Viri upanja

Kljub gospodarski rasti, ki poteka že peto leto zapored, kot nam ne pozabijo povedati čisto vsak dan, vsak sedmi Slovenec živi pod pragom revščine, trije delavci od štirih pa dobivajo podpovprečno plačo. Taki so najnovejši uradni podatki; v resnici je dosti huje. Podatki nam povedo, da imam na žalost prav, ko govorim in pišem o dolgi depresiji, pri čemer se navezujem zlasti na britanskega marksističnega avtorja Michaela Robertsa. Izraz dolga depresija je zares prikladen, kajti rast je v kapitalizmu vselej najprej za elito in šele potem, če sploh, za rajo. Nobena retorična zvijača ne more ovreči tega preprostega empiričnega dejstva, pa če nas potopijo v ocean žargona o rasti, napredovanju in kakovosti življenja, ki preži na nas za vogalom.

V tej luči zato komentiram Movement for Cultural Democracy, ki praznuje prvo letnico obstoja. Čisto na kratko lahko rečem, da je to gibanje odgovor na vrsto zadev, ki jih zadnja leta bolj ali manj molče prenašamo in tiho upamo, da imajo politiki in ekonomisti vendarle prav, ko nam sipljejo pesek v oči in prijazno govorijo, da bo že jutri vse lepše in da bo lepše za vse.
 
Ne bo lepše, zlasti pa ne bo lepše za vse. Vsakdo z malo vpogleda v naravo kapitalizma namreč ve, da so ljudje, ki skušajo upravljati z megamašinami, notranje motivirani za vsaj tri zadeve, glede katerih navadni ljudje nimajo pravice niti razmišljati.
 
Prvič. Varčevanje in zategovanje pasov. Če vprašate lastnika kapitala, ste vselej predraga delovna sila in potrošite premalo. Torej morate varčevati in trošiti obenem. Varčevati morate tam, kjer vam rečejo, da je treba, trošiti morate tisto, kar vam naročijo, sklicujoč se na vaš zdravi razum.
 
Drugič. Avtoritarnost. Če pogledate grafe in številke o rasti BDP-ja in vsega drugega v Rusiji pod Putinovim vodstvom, ste na dobri poti, da dojamete, za kaj je v kapitalizmu avtoritarnost dobra. Da o Kitajski in njeni rasti vsega niti ne govorim.
 
Tretjič. Množične hierarhije, ki izključujejo marginalce, obrobneže, čudake, manj-ljudi in vse, ki niso dovolj produktivni in učinkoviti.
 
To so trije stebri kapitalizma. Obstajajo še drugi, a tile me najbolj zanimajo. Gibanje, o katerem govorim, se zavzema za močno demokracijo (strong democracy), ki zavrača vse tri. Kaj je močna demokracija?

Močna demokracija je način skupnega življenja ljudi, ki ne izključuje nikogar. Je tak način organiziranja družbenega polja, da v njem ni nevidnih ljudi, ni molčeče množice, ni ranljivih družbenih skupin. Ljudje v njem gradijo skupno kulturo, ki ne daje prednosti elitam, ne poudarja pomena kompetenc delovne sile za kapitalistično proizvodnjo blaga, ampak poudarja pomen človekovih pravic, svobodnega izražanja, ustvarjalnosti, dostopa do virov oziroma do kapitala in pomen občestvenega življenja, ne kolektivne individualistične norosti.
 
Močna demokracija spodbuja kulturno demokracijo (cultural democracy), zato so zanjo pomembne znanosti in vede, kot so kritična pedagogika, umetnost in zgodovina umetnosti, filozofija. Zlasti pa spodbuja odpiranje prostorov in samo odpiranje ljudi.
 
V odprtih prostorih se srečujejo različni ljudje, tam potekajo glasbeni dogodki in se organizirajo politični dogodki, kajti ljudje močno potrebujejo politično edukacijo, da bi bolje razumeli lastni svet, nove ideje za nove oblike egalitarnosti in solidarnosti.
 
Prihodnost je namreč mogoča le, če bodo ljudje kolektivno razpravljali o njej, ne pa prepuščali odločitve o njej ministrom za kulturo in vladi nasploh, menedžerjem in zborom delodajalcev, za katere ste, kot rečeno, vselej predraga delovna sila, vselej premalo delate, vselej premalo zategujete pas in ste vselej preveč pohlepni, ko mislite, da si zaslužite več.