Vir vrhunskih vrednot

Res potrebujemo religijo kot vir najvišjih vrednot, kar jih premoremo? To vprašanje je staro, zastopniki religije pa nanj vselej ponudijo enak odgovor: da. Govorijo o moralni praznini in dodajajo, da jo lahko zapolni le vera v Boga. V časih, ki so pred nami, bo razmišljanje o obupu, moralni praznini in veri v Boga še aktualnejše, kot je danes.

Zlasti zato, ker je argument teh, ki hočejo za vsako ceno pripeljati zraven Boga, šibak, kajti zapolnjevanje moralne praznine terja od ljudi nekaj drugega, kot je vera oziroma religija. Kaj torej terja?
 
Terja velike možgane, ki smo jih dobili z evolucijo; brez njih tudi vera ni mogoča – kdor hoče verjeti v Boga, mora imeti najprej velike možgane. In tako veliki možgani so res dobri predvsem za – razmišljanje; podobno so ledvice dobre za čiščenje krvi. S svojimi možgani zato lahko vsak človek premisli zelo različne scenarije za prihodnost in predvidi, kaj je dolgoročno bolj moralno. Zapolnjevanje moralne praznine pa obenem terja še nekaj.
 
Dovolj poguma, da se ljudje odločajo celo proti temu, kar zastopajo zagovorniki religije, sklicujoč se na Boga; morala namreč ne pomeni slepega sledenja nečemu, marsikateri psihopat, ki ubija ljudi, trdi, da sliši v glavi Njegov glas, ki mu pravi, naj mu sledi in pospravi sodrgo s tega sveta, da bo moralno bolj čist, ampak pomeni najprej premišljevanje, veliko premišljevanja – in celo premišljevanje o premišljevanju.
 
Jezus je navsezadnje počel natanko to, saj je zagovarjal krst v duhu, preobrazbo posameznika, ki zanjo ne potrebuje odobritve nobenega duhovnika, nobenega papeža in sploh nobenega človeka, še Boga ne.
 
Ta namreč ni bitje, ampak je zgolj predpostavka, domneva, kar je še veliko bolje, kajti bitja znajo biti muhasta, kot vemo, pa tudi kruta, zlobna in podkupljiva. In ni se dobro zanašati na nekoga, ki je muhast in za katerega nikoli ne veš, ali je vstal z levo nogo ali pač z desno. Dobro se je zanašati na um; kot sta pokazala na primer Kant in Hegel. In na zmožnost, ki je v umu, to pa je zmožnost za etično odločanje onkraj obstoječega, za preseganje torej, ki po definiciji ne more biti določeno vnaprej, saj bi bilo del obstoječega, če bi bilo določeno.
 
Naj sedaj primerjam simptomatično vedenje in delovanje ameriškega predsednika Trumpa z modrimi spoznanji filozofije o naravi uma oziroma razuma in o tem, kako naj bi se ljudje vedli – zlasti v časih stiske, krize in trpljenja.
 
Prvo spoznanje. Filozofija nam pomaga razumeti, da svet ni narejen iz atomov, kakršen je posameznik, ampak iz multiplicitet ali mnoštev.
 
Tako podnebne spremembe kot širjenje koronavirusa terjata od ljudi – solidarnost. Veliko solidarnosti, medsebojnega sodelovanja in teamskega dela, kratkoročnega in dolgoročnega načrtovanja. Svet je namreč prevelik in preveč kompleksen, da bi o takih zadevah odločal vsak po svoje, zanašajoč se na intuicije, občutke iz drobovja ali vraževerje, kozmične sile in domnevna spoznanja jasnovidcev, potem ko si ogledajo kak mušji drekec.
 
Kaj zastopa ameriški predsednik?
 
Zastopa način razmišljanja o svetu, ki ga dobro ponazarja tale prizor. V steno morate izvrtati drobno luknjo in vanjo vstaviti poseben vložek, v katerega sodi vijak, vse skupaj pa potrebujete, da bo steno krasila slika. Namesto tega vzame Trump v roke macolo in poruši steno, ker mu občutek iz drobovja pravi, da je tam sploh ne bi smelo biti; potem jo ukaže postaviti nekje drugje, za sliko mu je pa itak vseeno.
 
Trumpa ne zanima solidarnost, sploh pa ga ne zanima mednarodna solidarnost. Ne zanima ga teamsko delo, ker ga zanima le ukazovanje drugim, ki morajo delati po njegovem diktatu.
 
Drugo spoznanje. Kar je resnično, je redko in težavno, naporno in zahtevno.
 
Ko se Trump sooči s kakim problemom, se vselej odzove enako; kot da ne bi imel v glavi velikih možganov, ki so neprecenljivi dar evolucije.
 
Najprej poskusi z zanikanjem. Problem torej ni velik ali pa ga sploh ni in je zgolj potegavščina nekoga. Ko zanikanje očitno ne deluje več, se loti naslednje strategije. Najti skuša krivca in mu naložiti breme krivde, češ da je kriv za obstoj problema. Če torej ne gre za potegavščino, je na delu zarota tujih sil, medtem ko problem v nobenem primeru ni njegov, zato tudi ne čuti, da bi ga reševal.
 
Tretje spoznanje. Kdor se odpove ljubezni, se odreče najpomembnejši izkušnji drugega.
 
Očitno je, da Trump ne mara drugih ljudi in da je sam sebi zadosti. Zakaj je njegova lepa žena še vedno z njim, je zato lahko celo resno vprašanje, vendar ne zdajle. Predsednik ne mara drugih in zlasti ne mara drugačnih ljudi, zato tudi gradi zid na meji z Mehiko. Goji sovraštvo do tujcev in številni ga posnemajo.
 
Koronovirusa seveda ni mogoče ustaviti s tehničnimi ovirami na meji in z zidovi; še manj ga je mogoče ustaviti z zanikanjem in iskanjem krivcev. Ustaviti ga je mogoče le s pomočjo znanosti, s solidarnostjo in z doslednostjo, se pravi z upoštevanjem na znanosti utemeljenih navodil, ki pridejo iz generalštaba.
 
Ko bo kriza z virusom za nami, se bo pokazalo, česa se je človeštvo naučilo, kajti podnebne katastrofe medtem ne bodo počivale, čeprav bo vsa pozornost usmerjena k virusu.
 
Potem naj bi zopet vse raslo. A za nazaj se bo izkazalo, da sta širjenje virusa in zaustavljanje gospodarske rasti prispevala več k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot vsi vladni ukrepi skupaj.